Ra(z)stresi se in se ne pusti modremu Gremlinu

Ra(z)stresi se in se ne pusti modremu Gremlinu

Prejšnji teden smo v zapisu Misija 3600 – srečni v coni ravnovesja pisali o pomembnosti le tega za našo srečo in zdravje. Ugotavljali smo, da se je vsake toliko preprosto potrebno ustaviti in se vprašati, ali smo srečni in oceniti stanje našega ravnovesja v določenem trenutku. Kadar nismo tam, kjer bi želeli biti, se seveda moramo malo potruditi in nekaj spremeniti. Predvsem pa v našem življenju ustvariti prostor in čas za korake do bolj srečnega življenja in našo energijo usmeriti v tisto, kar bi želeli izboljšati.

Kaj se pa zgodi, ko nismo v ravnovesju? Kje smo? V coni tiste »male pošasti«, ki se odziva na ime Stres. Saj jo poznate – tisti mali »gremlin« z razmršenim kožuščkom, špičastimi ušesi in z velikimi in neprijaznimi očmi, ki se veselo množi, kadar ga hranimo. V bistvu zveni zelo ljubko, čeprav to ni (z izjemo tistega filmskega). O tem, kaj se z našo dušo in telesom dogaja, kadar smo pod stresom, čivkajo že vrabčki na strehi. Vsi poznamo za noht malo šefico amigdalo, vemo, da naš čustven del možganov reagira veliko hitreje od razumskega, tudi B&B (beg ali boj) efekt nam ni tuj. Slišimo in čutimo kortizol, pa premalo ali dovolj dopamina in serotonina, melatonina …. Vemo, kakšni neprijazni »zmaji« smo lahko in kako neupravičeno takrat bruhamo ogenj in še kaj. In prav zares vemo, da presežek stresa, in predvsem neustrezno ukrepanje oziroma upravljanje naših čustev in misli, na dolgi rok prinaša tisto najmanj željeno. Tako v osebnem kot v delovnem življenju. Izgorelost – v vseh fazah in oblikah. In nobena ni prijetna.

Zato je nujno, da prevzamemo odgovornost zase, se damo na prvo mesto vsaj za uro na dan in počnemo tisto, kar nas lahko najbolje podpre pri rednem »čiščenju in servisiranju« samega sebe. To lahko storimo na veliko načinov, med stroko rečeno in v praksi pa imata na nas najbolj pozitivne učinke redna telesna aktivnost in prakticiranje čuječnosti. Oboje lahko poteka hkrati. Dobrobiti fizične aktivnosti dobro poznamo. Najbolj ključne dobre strani prakticiranja čuječnosti pa so:

cujecnost

Tukaj je nekaj predlogov s področja prakticiranja čuječnosti in uživanja življenja, ki nam lahko dajo bistveno več dragocenega časa, kot nam ga bodo vzele.

  1. „Šejking medicina“ – minuto na dan, da svoje telo (ob kakšni dobri in temperamentni glasbi) pošteno stresemo, zibamo in razgibamo. Praksa je poznana tudi koti bio – energetska meditacija in posnema najstarejši in najbolj naraven odziv človeškega telesa na stres. Odlična je za pomirjanje živčnega sistema, odpravlja jezo, strah, žalost in spodbuja samodejno samozdravljenje psiho-fizičnega telesa. Čisti in odpravlja negativno energijo, ki se kopiči v nas in povzroča razna bolezenska stanja. Naše telo se tako na naraven način prestavi v energijsko ravnovesje, mi pa smo bolj psihično in fizično močni in odporni.
  2. Razmigajte se v naravi – poskusimo si vsak dan vzeti vsaj 15 minut za kratek sprehod. Saj poznate tisto o povezavi, ki je boljše od WI-Fija. S tem res pride.
  3. »Počutim se…« – minuto, svojo dlan stisnimo v pest in dvignemo toliko prstov, kolikor mislimo, da odseva naše počutje. Potem takoj dodamo še enega – namreč vedno smo dejansko boljše, kot se nam zdi na prvi pogled. Zato ne zapravljajte časa s prekomernim razmišljanjem in si boljše počutje priznajte takoj. Če vam je zmanjkalo prstov, si kakšnega sposodite na drugi roki 😊.
  4. »Kaj me osrečuje? & Hvala!« – preizkušena klasika za kreiranje boljšega in srečnejšega vsakdana. Poiščimo in zapišimo vsaj tri stvari na dan, ki nam narišejo nasmeh na usta in se zanje zahvalimo. Prav tako ne bo vzelo več kot minuto.
  5. »Nariši stres« – še ena preprosta, hitra in učinkovita praksa. Poskusimo narisati in stres tudi pobarvati. Boste videli, da lepo obarvan gremlin takoj zgubi svojo moč. Z uporabo prave barvne kombinacije lahko postane presneto lep. Celo tako zelo, da se zna znajti tudi na kakšni listi hvaležnosti.
  6. »Imam čas za…« – organizirajmo se in prenehajmo uporabljati izgovor, da časa nimamo. Potem ga bomo imeli. Zase in za vse kar želimo in moramo početi.
  7. »Minuta tišine« – privoščimo si jo…še slajša bo, če bomo ob tem v ustih topili košček čokolade. Slišali boste vse, kar potrebujete.
  8. Smejte se in zabavajte se – sami, v družbi prijateljev, sodelavcev, otrok, domačih ljubljenčkov, z dobro glasbo, knjigo…neomejeno virov za to imamo. Samo poseči po njih se ne smemo bati.
  9. Ljubite, dajajte in sprejemajte. Brezpogojno in brez zadržkov.
  10. Zdravo in dobro jejte in v tem neizmerno uživajte.
  11. Doživljajte nove stvari in avanture.
  12. Družite se s pozitivnimi ljudmi. Saj veste, pleme pa to.
  13. Dihajte. S polnimi pljuči. Vzemimo si še drugo minuto tišine in poslušajmo tega svojega najboljšega prijatelja.
  14. Meditirajte. Kar itak že počnemo (pa zanikamo), poskusimo pa še z večjim zavedanjem in dihom prisotnosti.
  15. Počivajte. Ko potrebujemo in tudi kar tako. Od viška nas ne bo bolela glava, od pomanjkanja pa.

Radi se imejte do neba in nazaj. Sadite in vzgajajte pozitivno. Pihajte regratove lučke. In izbirajte pametno. Najprej sebe. Potem vse ostalo. Verjemite, vse vas bo počakalo in ne prehitelo.

Maja Lončar
e-pošta: maja.loncar@paletaznanj.si , FB in Linkedin

Paleta znanj: FB  Linkedin  Instagram

Misija 360º – srečni v coni ravnovesja

Misija 360º – srečni v coni ravnovesja

Po definiciji usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (ang. Work-life balance) pomeni ustvariti ravnovesje med časom, ki ga posamezniki namenjamo svojemu delovnemu življenju in časom, ki naj bi pripadal našim preostalim dejavnostim namenjenim predvsem zadovoljevanju osebnih interesov, družini, prijateljem in ostalim prosto-časnim aktivnostim. Načeloma bi to pomenilo, da naj bi vsak v času prvega izključil drugo in v času drugega prvo. Pa je to sploh izvedljivo? Sta to lahko »ločeni« zadevi? Ali smo lahko na delovnem mestu samo del ali ene »sorte« oseba in zunaj njega nekdo drug? Kako izklapljati ali ločiti misli, občutke in prepričanja, ki nas povezujejo z vsemi področji življenja? Ne gre. Ni psiho-fizično izvedljivo. Vsaj, če ne želimo biti »multipla« osebnost, ne.

Vsak od nas je namreč nenehno celostno bitje in tako je naša odgovornost, da stremimo k 3600 sreči. Kaj to pomeni – da poskrbimo za to, da smo uravnoteženi v sebi, na kakršenkoli način nam je ta pojem pač blizu. Na vseh področjih življenja, ki so nam pomembna. Ravnovesje je namreč ključ do srečnega in zdravega življenja. In da se zavedamo, da biti srečen ni neki poseben privilegij ali nekaj, kar bi si morali posebej zaslužiti. Je naša osnovna človeška pravica, ki nam pripada od trenutka, ko se odločimo, da na ta svet pridemo. Kako in če jo bomo uporabili in živeli, pa je seveda stvar odločitve, izbire, prepričanj vsakega izmed nas.

Pa je težko biti srečen in živeti v coni ravnovesja? Kakor za koga. Je pa vsekakor preprosteje, kot si to morda predstavljamo. Saj veste, običajno smo sami sebi največji »sovražnik«, namesto najboljši prijatelj. In kako si najboljši prijatelj postanemo? Ni nemogoče. Samo brez oklevanja, korak po koraku in z brutalno odkritostjo do samega sebe.

Prvi korak: Zastavi si vprašanje »Ali sem srečen.«?

Ali sem srečen

Če je odgovor »DA«, super! Kar tako naprej.

Kadar si odgovorimo z »NE«, sledi veselo na delo, saj je treba nekaj spremeniti. Najpametnejše je najprej poiskati področje, ki neravnovesje in s tem tudi »ne-srečo« povzroča. Nato pa najti ustrezno in »po pameti« rešitev, kako le-to izboljšati.

Drugi korak: Kje je moje ravnovesje?

Živimo v precej dinamičnem okolju, ki od nas nenehno »zahteva« hitre spremembe in veliko prilagajanja. Zato je zelo smiselno, da se vsake toliko časa malo ustavimo in preverimo, kakšno je stanje našega ravnovesja. Predvsem, ker je lahko to, kar nam je bilo morda pred časom še zelo pomembno, danes pomembno malo manj. Tisto področje, ki smo ga pred meseci morda zaznali kot tistega, ki bi mu morali posvetiti več časa, smo medtem lahko že precej nadgradili in tako naredili pomembne korake k našemu cilju.

Kako pa se lotiti ocene stanja? Načeloma vsak izmed nas dobro ve, kaj in kje »ne štima«. Le težko nam je včasih zares prisluhniti sebi in slišati golo resnico. Popolnoma človeško in normalna reakcija naših možganov, uma in ega. Res pa je, da kadar smo v zelo neuravnoteženem stanju, običajno težko presodimo in čisto realno ocenimo situacije in svoje lastno stanje. V tem primeru je morda lažje, da ga posnamemo s podporo kakšnega orodja, ki to omogoča ali poiščemo pomoč v krogu družine, prijateljev ali strokovnjakov.

Eno izmed najpreprostejših, najbolj priljubljenih in najučinkovitejših orodij za oceno stanja je t.i. Kolo življenja (ang. Wheel of life). Z njegovo uporabo precej hitro pridemo do odgovora na to, katero področje našega življenja v določenem trenutku ni na točki, ki bi nam ustrezala. In kar je morda še pomembneje – s pomočjo rezultatov si lahko zelo dobro zastavimo cilje in s tem našo smer gibanja, delovanja in usmerjanja naše energije v tisto, kar za nas šteje.  

 

kolo zivljenja

Živeti v coni ravnovesja šteje. Zakaj? Preprosto zato, ker smo takrat srečni vse naokrog. In ko smo srečni, ljubimo prav, zares in bolje. Sebe, partnerja, otroke, starše, prijatelje, svoje delo, sodelavce…

Zato, da ne bo 3600 sreča misija nemogoče, dajmo v svojem življenju ustvariti prostor in čas za korake do bolj srečnega življenja. Hvaležni si boste!

Maja Lončar
e-pošta: maja.loncar@paletaznanj.si , FB in Linkedin

Paleta znanj: FB  Linkedin  Instagram

Kdo je odgovoren za srečo zaposlenih?

Si oseba, ki verjame, da srečni ljudje bolje delajo? Si ponosen, če lahko drugim pomagaš, da najdejo delovno srečo? Potem že imaš del tega, kar je potrebno za poklic, o katerem bomo govorili v nadaljevanju.

pexels-photo-901424.jpeg

V podjetjih po svetu so vedno bolj popularni menedžerji za srečo ali »chief happiness officers«. Raziskave kažejo, da je to eden najbolj »vročih« poklicev 21. stoletja, zato se pričakuje, da bo  v naslednjih desetih letih njihovo število bliskovito naraslo.

Tudi na račun nove generacije zaposlenih, ki na trg delovne sile prihaja z drugačnimi pričakovanji in vrednotami. Kot smo pisali v enem od prejšnjih blogov, le ti ne hodijo v službo in ni jim želja, da celo življenje preživijo v istem podjetju. Oni preprosto delajo; kjerkoli, to, kar jih veseli, zanima, so izbirčni – ne samo finančno, tudi to, da jim je »fajn« pri delu, je pomembno. »Fajn« pa pomeni, da razvijajo sebe, da se dobro razumejo s sodelavci, šefi, poslovnimi partnerji, in da ima njihovo delo smisel. Prav smisel je velik filter te generacije.

Bi moralo vsako podjetje imeti menedžerja za srečo?

Podjetja, ki želijo povečati svojo konkurenčno prednost, se zavzemajo za srečo svojih zaposlenih. Le ti so bolj učinkoviti, bolj produktivni, bolj inovativni, bolj motivirani, se hitreje učijo, so boljši do strank, delajo bolj kakovostno, imajo več energije, so manj bolani, so bolj optimistični, bolje delujejo v timu. In roko na srce; srečna podjetja ustvarijo višje prihodke.

Torej odgovor na zastavljeno vprašanje je DA. Če se v podjetju zavedajo, da je sreča zaposlenih eden najpomembnejših dejavnikov za uspeh, potem je nujno, da imajo menedžerja za srečo, ki je glavno gonilo ustvarjanja in ohranjanja srečnega podjetja.

In sploh ni potrebno, da ima tak uradni naziv – to je lahko kadrovnik, komunikator, direktor in ne nazadnje »navadni« zaposleni, pomembno je, da bo odgovoren za delovno srečo.

Kaj dela menedžer za srečo?

pexels-photo-683381

Najprej mora biti tudi sam srečna oseba. Nekdo, ki bi naj navdihoval srečo pri drugih, bi moral biti že po naravi srečen in zabaven, ljudje bi ga naj imeli radi in imel bi naj veliko energije. Takšna oseba lahko pristno poskrbi za dobro počutje ljudi v podjetju.

Zadolžen je za srečo. Je nekdo, ki mu je mar za ljudi in prepozna, da je danes delo eden najbolj pomembnih dejavnikov, ki prispevajo k sreči ljudi (ali pa jo zmanjšujejo). Ljudje namreč večino svojega (budnega) življenja preživimo prav pri delu, s sodelavci.

Pomembno je, da ima podporo najvišjega vodstva. Če npr. direktorju ni mar za zaposlene, bodo vsi napori menedžerja za srečo zaman. Ali še slabše, lahko izgledajo kot cinični poskusi obdržati ljudi zadovoljne v kulturi, ki jim greni življenje.

Namen menedžerja za srečo ni v tem, da je dvorni norček ali nekdo, ki nenehno preverja ali je vsak sodelavec srečen. To bi bilo grozljivo. Toda imeti nekoga v organizaciji, ki ima sposobnosti, znanje in strast, da pomaga ustvarjati srečno podjetje in ima pri tem brezpogojno podporo najvišjega vodstva, je več kot smiselno. Poznalo se bo pri vzdušju, odnosih, pa tudi na finančnem področju.

Njegovo delo je tudi biti na čelu različnih projektov, ki osrečujejo ljudi na delu. To so  praznovanja, treningi, dogodki in podobne aktivnosti, ki pripomorejo, da ljudje dobro delajo in vidijo smisel v tem, kar delajo.

Standardni opis dela (še) ne obstaja, saj je to poklic v nastajanju, ne nazadnje pa ima vsako podjetje ali organizacija svoje posebnosti in se konkretna opravila lahko precej razlikujejo.

Tudi izobrazba ni predpisana. Koristen je lahko študij, povezan z ljudmi in organizacijami, ter dodatna znanja o oblikovanju timov, osebni produktivnosti, komuniciranju v organizacijah,… Kot menedžer za srečo moraš imeti tudi odlične verbalne in pisne komunikacijske sposobnosti, biti moraš sočuten in čustveno inteligenten, biti dober v odnosih z javnostmi, imeti dobro sposobnost reševanja problemov, sposobnost ustvarjalnega razmišljanja, sposobnost motiviranja in navdihovanja drugih, pripravljenost, da pomagaš drugim, dober občutek za posel, saj na koncu dneva projekti za dvigovanje sreče morajo spodbuditi poslovanje, imeti moraš dobre analitične in odločevalske sposobnosti ter biti zabaven, dostopen in všečen.

Poslanstvo Palete znanj je, da dvigujemo zavedanje o pomenu delovne sreče ter da soustvarjamo srečne in pozitivne organizacijske kulture. Sem sodi tudi promocija poklica, ki to podpira, in zagotavljanje znanja ter izkušenj, ki bodo v pomoč. V prihajajočih mesecih bomo objavljali še več vsebin, organizirali različne treninge in pripravljali programe po meri za podjetja, ki želijo povečati svojo stopnjo sreče. Pri tem bomo povezovali različna področja managementa, upravljanja človeških virov, komuniciranja, treniranja, mentoriranja in izobraževanja.

mde
mde

 

Preveč dela ne izboljša poslovnih rezultatov

Liza je vedno zaostajala z delom. Vsako jutro se je zbudila napeta zaradi vsega, kar jo je čakalo. Vsak večer je še doma razmišljala, kaj vse naredila. Liza je 36-letna vodja projektov v IT podjetju. Posel hitro raste in treba je iti v korak z zahtevami trga. Liza je čutila, da mora »teči« res hitro, da bo njeno podjetje raslo in se razvijalo.

pexels-photo-313690V pomoč si je poiskala nekaj orodij za boljšo produktivnost. Z novimi načini spremljanja časa, izboljšanimi seznami nalog (to-do list) in postavljanjem prioritet pri delu, je opazila, da naredi več. Toda še vedno je čutila, da bi lahko bilo boljše.

In potem je prišlo spoznanje: nekaterih stvari, ki jih je delala, ni marala. Na splošno je uživala v svojem delu, še posebej je rada pomagala ljudem načrtovati projekte, rada jim je svetovala, kako jih uspešno izpeljati. Manj zabavne pa so bile naloge administrativnega pridiha kot npr. spremljanje napredka, posodabljanje statistik, pisanje poročil, ki jih ni bilo malo. Z nadrejenim se je pogovorila o svojih ugotovitvah in odločili so se, da bodo te naloge dodelili eni od tajnic v podjetju. Tako je Liza pridobila nekaj časa, da je lahko več delala na tem, v čemer je uživala. Postala je bolj srečna pri delu. In njena produktivnost je narasla. Imela je energijo, da se poveže z njenimi ljudmi in z ustvarjalnostjo, da poišče in izvede nove ideje. Namesto v stresu, je bila optimistčna in pozitivna.

Njena orodja dvigovanja produktivnosti so nedvomno pomagala, da je naredila več, toda spodbuda, ki jo je dobila, ko je njena delovna sreča narasla, je pripomogla še bolj. Sedaj dela manj časa in naredi veliko več. Najbolj pomembno pa je, da bolj uživa v delu.

Produktivnost temelji na tem, da delaš to, kar imaš rad.

Najbolj učinkovit način za povečanje produktivnosti je delovna sreča. Ni sistema, orodja ali metodologije, ki bi premagal spodbudo, ki jo dobiš, ko resnično uživaš pri svojem delu.

People Looking Choosing at Colleagues Photo

Zakaj je delovna sreča najpomembnejša spodbuda za produktivnost?

  • Srečni ljudje bolje sodelujejo z drugimi. Imajo boljše odnose s sodelavci, so bolj zabavni, imajo bolj srečne stranke in več prodajo.
  • Srečni ljudje so bolj ustvarjalni. Če tvoja produktivnost pomeni ustvarjanje novih idej, moraš biti srečen pri delu.
  • Srečni ljudje rešujejo probleme, namesto da bi se pritoževali. Pravijo, da če ne maraš svojega dela, bo vsaka krtina izgledala kot gora.
  • Srečni ljudje imajo več energije. Tudi zato so bolj učinkoviti pri vsem, kar delajo.
  • Srečni ljudje so bolj optimistični, pozitivni in kot taki so, po raziskavah sodeč, bolj uspešni in produktivni. Kot pravi stari rek – če verjameš, da zmoreš ali da ne zmoreš, vedno imaš prav.
  • Srečni ljudje so bolj motivirani. Nizka motivacija pomeni nizko produtkivnost. Edini zanesljiv način, da si motiviran za delo je, da si srečen in imaš rad, kar delaš.
  • Srečni ljudje so manj bolni. Bolezen je ubijalec produktivnosti in če ne maraš svojega dela, si bolj nagnjen k dolgi listi bolezni kot so čir, rak in diabetes. Bolj si nagnjen k stresu in izgorelosti na delovnem mestu.
  • Srečni ljudje se hitreje učijo. Ko si srečen in sproščen, si bolj odprt za nove stvari in posledično za povečanje produtivnosti.
  • Srečni ljudje manj skrbijo glede svojih napak in jih posledično tudi manj naredijo.  Ko si srečen pri delu, občasne napake ne motijo. Pobereš se, se naučiš iz njih in greš naprej. Tudi ni težko priznati , da si zamočil, preprosto prevzameš odgovornost, se opravičiš in popraviš. Ta sproščen odnos pomeni manj napak in bolj verjetno učenje iz njih.
  • Srečni ljudje se boljše odločajo. Nesrečni so nenehno v kriznem načinu delovanja. Njihov fokus se zoži, izgubijo veliko sliko, vklopi se preživetveni nagon, njihove odločitve so kratkoročnega značaja.

Delovna sreča in produktivnost sta nedvomno močno povezani. Ali te to, da si produktiven naredi srečnega? Ali je to, da si srečen, razlog, da si bolj produktiven? Res je, deluje v obeh smereh. Vendar je povezava od delovne sreče do produktivnosti močnejša; to pomeni, da če želiš biti bolj produktiven, je najbolje, da najprej poskrbiš za svojo delovno srečo.

Prekomerno delo “ubija” zaposlene in s tem ne izboljša poslovnih rezultatov.

Ko nam primanjkuje nečesa, kar je pomembno za nas, postanemo v iskanju tega manj pazljivi, manj disciplinirani in sprejemamo slabe odločitve. Podobno se nam zgodi tudi pri pomanjkanju časa. Upravljanje z njim nam ne gre dobro od rok, saj bi radi naredili čim več in potem naša učinkovitost pade.

Vodje želijo, da zaposleni delajo veliko, da odgovarjajo na sporočila ob vsakem času in da z veseljem podarijo tudi svoje proste ure recimo ponoči, med vikendom ali med dopustom. Seveda brez pritoževanja. Prekomerno delo se prične na vrhu organizacijske piramide in se pomika navzdol.

Zakaj vodje nenehno ustvarjajo občutek pomanjkanja časa? Od zaposlenih leto za letom pričakujejo, da so bolj produktivni z malo ali celo brez dodatne podpore, usposabljanj ali virov, pričakujejo, da ekipa naredi več z istim številom zaposlenih. Podjetje raste, dobiva nove stranke, ekipa in viri pa ostajajo enaki. Organizacija odpušča, pričakuje pa, da zmanjšano število zaposlenih naredi isti obseg dela. Urniki so zapolnjeni s sestanki in roki, še preden se delovni teden sploh začne, brez možnosti, da se vključijo nepredvidene naloge. Znani scenariji? Nekateri vodje mislijo, da bodo zaposleni pod pritiskom delali bolj učinkovito in kreativno, toda resnica je nasprotna.

In zakaj večina ljudi to kar sprejema? Eno je nevednost, kaj vse lahko prinese prekomerno delo, drugi si pred posledicami zatiskajo oči, nekatere pa ženejo notranji motivi kot so ambicija, mačizem, pohlep, tesnoba, krivda, ponos, kratkoročne nagrade, želja, da pokažemo, da smo pomembni ali slabo razvit občutek dolžnosti. Delo pa je tudi manj stresno kot življenje doma. Za nekatere je lahko delo pribežališče, prostor, kjer se počutijo samozavestni in imajo lahko vse pod nadzorom.

 

Tisti, ki delajo npr. 55 ur na teden imajo kar za tretjino povečano tveganje za kap kot tisti, ki delajo 35 do 40 ur. In dodatne ure niti ne pomenijo, da boš naredil več.

 

Sreča se spreminja glede na kakovost družbe

Savna, Božiček, vodka, smučanje in še kaj nas najprej spomni na državo, ki je ravnokar osvojila vrh lestvice najsrečnejših držav. Država, kjer na skrajnem severu sonce poleti ne zaide kar 73 dni zaporedoma in pozimi sploh ne vzide skoraj dva meseca (51 dni).

finland-181077

Finski sledijo lanska zmagovalka Norveška, potem pa Danska, Islandija, Švica, Nizozemska, Kanada, Nova Zelandija, Švedska in Avstralija. ZDA so padle za štiri mesta na 18, Slovenija pa se je povzpela za deset mest na 51. mesto. Vizija, da bomo do leta 2050 srečni ljudje se očitno uresničuje 🙂

Kako pa naši sosedje? Avstrijci so 12., Italijani 47., Madžari so na 69. mestu, Hrvati na 82. mestu.

vizija slovenije

Burundi in Srednjeafriška republika, ki trpita za političnim nasiljem, sta najmanj srečni državi že drugo leto zapored. Letos je slednja za pikico bolj srečna od Burundija, lani je bilo obratno. V njuni druščini so še Južni Sudan, Tanzanija, Jemen, Ruanda, Sirija, Liberija, Haiti.

landscape-734920.jpg

V primerjavi s prvimi raziskavami v obdobju 2008-2010 je 58 držav postalo bolj srečnih in 59 manj srečnih. Največji porast v sreči so dosegle Togo (dvignil se je kar za 17 mest), Latvija, Bolgarija, Sierra Leone, Srbija, Makedonija, Uzbeksitan, Maroko, Madžarska in Romunija. Največji padec so doživele Venezuela, Malavi, Sirija, Jemen, Ukrajina, Turkmenistan, Bocvana, Madagaskar, Albanija, Ruanda.

children-331233

Svetovno poročilo o sreči 2018 (World Happiness Report), ki glede na stopnjo sreče razvršča 156 držav, letos posebno pozornost namenja sreči migrantov – tistih znotraj držav in tistih, ki migrirajo med državami.

Tudi pri razvrščanju držav glede sreče priseljencev je Finska zasedla vrh. To potrjuje, da je sreča priseljencev predvsem odvisna od kakovosti življenja v državi, kjer živijo sedaj. Tisti, ki se preselijo v bolj srečne države pridobijo, tisti, ki se preselijo v manj srečne države, pa so na izgubi. Čeprav raziskava kaže, da na njihovo srečo vpliva tudi stopnja sreče v državi, kjer so se rodili. Države z najbolj srečnimi priseljenci niso tiste najbogatejše, ampak so države z uravnoteženo socialno in institucionalno podporo za boljše življenje.

Leta 2015 je v Evropo prišlo več kot milijon migrantov in nekaj tisoč jih je prišlo tudi na Finsko, ki je relativno homogena država s 5,5 milijoni prebivalcev. V njej živi približno 300.000 tujcev in prebivalcev s tujimi koreninami. Največ je pripadnikov drugih evropskih narodov, nekaj pa jih je tudi iz Afganistana, Kitajske, Iraka in Somalije.

Pri ocenjevanju sreče priseljencev je Slovenija zasedla 47. mesto.

Meik Wiking, direktor danskega inštituta za raziskovanje sreče, pravi, da nordijske države, ki so že nekaj časa visoko uvrščene na lestvici, očitno delajo nekaj prav pri ustvarjanju dobrih pogojev za srečno življenje. To opažajo tudi prišleki. Pravi, da njihova sreča izhaja iz zdrave količine tako osebne svobode kot socialne varnosti, ki pretehtajo dejstvo, da prebivalci plačujejo ene od najvišjih davkov na svetu.

Ugotavljati, zakaj je ena država bolj srečna kot druga, je tvegano, toda poročilo je zasnovano na pregledu šestih pomembnih dejavnikov: BDP na prebivalca, socialna varnost, pričakovana življenjska doba, svoboda odločanja, velikodušnost in stopnja korupcije. Pri nas sta velikodušnost in stopnja korupcije ocenjeni najslabše.

Svetovno poročilo o sreči je ponovno nastalo pod okriljem Združenih narodov, pripravil ga je SDSN (United Nations Sustainable Development Solutions Network), podporo pa jim nudi Ernesto Illy Foundation.

Kava je dobesedno napitek za srečo. Izjemno preprosta, pa vendar tako kompleksna. Zadovoljstvo prinaša številnim po vsem svetu, na različne načine. Je med tremi najbolj priljubljenimi pijačami na svetu. In verjeli ali ne, prav najsrečnejši Finci spijejo največ kave. Letno kar 12 kg na osebo.

person-woman-coffee-cup

 

Ali je res, da ima stranka vedno prav?

Včasih je potrebno stisniti zobe, globoko vdihniti in si tiho reči “Stranka ima vedno prav”. Tako že čisto na začetku poučimo vsakega svežega prodajalca, turističnega delavca, kogarkoli, ki pri svojem delu pride v stik s stranko.

Fraza je nastala davnega leta 1909, izrekel pa jo je Harry Gordin Selfridge, ustanovitelj trgovin Selfridge iz Londona. Še danes jo številna podjetja uporabljajo kot osnovno mantro svojega delovanja in komuniciranja; z njo dajo strankam vedeti, da bodo res dobro poskrbeli za njih, zaposlene pa prepriča, da dobro poskrbijo za stranke.

Pa vendar se v zadnjem času pojavlja vprašanje, ali to drži? Ali je celo mogoče, da bi ta slavni stavek lahko dejansko povzročil slabše ravnanje s strankami?

 

halloween-1751903

Res je, stranka nima vedno prav in res je tudi, da lahko ta stavek vpliva na odnos do strank.

Na voljo imamo samo določeno količino virov, omejeni smo s časom, denarjem, energijo. In toliko kot jih imamo, jih lahko namenimo za naše stranke. Zato je na mestu vprašanje ali je smiselno nesorazmeren delež nameniti tistim, ki vedno znova povzročajo težave? Nerazumne stranke so zelo požrešne. Zakaj se ne bi raje ukvarjali s tistimi, ki so pripravljene na dober odnos, na pogovor? Oni so naši lojalni ambasadorji.

 

»Stranka ima vedno prav!« lahko povzroči, da so zaposleni nesrečni.

Zaposlene moramo ceniti. Če so mnenja, da jih vodje in sodelavci ne bodo podprli, ko se stranki »utrga«, lahko že najmanjši problem povzroči odpor in zamero. Ko se vodja ultimativno potegne za stranko, zaposleni, ki je opravljal svoje delo po najboljših močeh in v skladu s pravili, to občuti kot izdajo, ki nanj vpliva zelo demotivacijsko. Takšna situacija ustvarja močne občutke nepravičnosti, ki vplivajo na možgane podobno kot fizična bolečina.

Zaposleni stojijo na nasprotni strani reke. Vodje pošiljajo jasno sporočilo, da zaposlenih ne cenijo in da ti ne morejo pričakovati, da jih bodo pravično obravnavali, da nimajo pravice do spoštljivega ravnanja in da se morajo sprijazniti z vsem, kar pride od strank. Ko prevlada tak odnos, zaposleni nehajo skrbeti za stranke. Na tej točki je resnično pristna dobra storitev skoraj nemogoča, stranke lahko upajo le na lažno površno skrb.

Če smo bili dovolj srečni in smo našli zaposlene, ki nam zaupajo in nas spoštujejo; zakaj bi tvegali, da jih izgubimo, ker bi se na temelju stavka iz leta 1909 vedno postavili na stran stranke. Tako stranka vedno zmaga, zaposleni pa so postavljeni v podrejeno vlogo.

 

customers

Če želimo v ekipi srečne in učinkovite zaposlene, jih je potrebno podpreti. Dokazati, da spoštujemo njihovo presojo in mnenja. In ko se soočimo z odločitvijo ali izbrati zaposlenega ali nerazumno stranko, ne sme biti dvoma niti za trenutek. Vedno izberemo zaposlenega! To je pot do sreče. Zaposleni, ki so srečni pri delu, boljše skrbijo za stranke, saj jim je bolj mar za ljudi, naredili bodo dodaten korak zanje, imajo več energije in z njimi se je bolj zabavno pogovarjati in se povezovati.

»Stranka ima vedno prav!«  je lahko tudi kontraproduktivno dejstvo.

Nesramni stranki namreč daje nepravično prednost. Takšna stranka lahko zahteva karkoli, prav ima že po definiciji. Zato jih je veliko težje obvladati. To lahko pomeni tudi, da se jim na nek način posvetimo še bolj kot prijaznim in prijetnim strankam. Ali ni veliko bolj smiselno, da si prijazen do prijaznih, tako se bodo le te vračale. In tako pravi tudi »zdrava kmečka logika«.  Nekatere stranke pač so slabe; čeprav precej vodij razmišlja, da več kot je strank, boljše je.

 

Nekatere stranke so pač slabe za posel.

Denar ni vse. Niti slučajno. Stranke z nerealnimi pričakovanji, ki zahtevajo več časa, energije in virov kot druge stranke, ki imajo znova in znova nerealne zahteve, ki nenehno povzročajo stres ali nesoglasje, preprosto niso potrebne. Raje kot da nenehno žrtvujemo svoj čas, dostojanstvo in čustveno zdravje, se fokusirajmo na iskanje novih strank, ki spoštujejo naš čas in meje. Vendar se učimo od nerazumnih. Vprašamo se, kaj narediti drugače, da se v prihodnje izognemo podobnim problemom.

 

Neka ženska je redno letela s Southwest Airline in je bila nenehno razočarana z vsem, kar je podjetje počelo. Bila je znana kot “dopisovalka”, saj je po vsakem letu napisala pritožbo; ni ji bilo všeč, da sedeži niso vnaprej dodeljeni, niso ji bile všeč stevardese, njihove športne uniforme ter sproščeno vzdušje. Njeno zadnje pismo, polno pritožb, so zaposleni predali direktorju Herbu Kelleherju. Le ta pa ji je v 60 sekundah odgovoril: “Draga gospa, pogrešali vas bomo. S spoštovanjem, Herb.”

summer-vacation-864274.jpg

Kako carska je stranka, ko uporablja naš izdelek ♥

Kaj se zgodi s cenami dežnikov, ko dežuje? Pogosto se dvignejo. V IKEA prodajalnah pa jih znižajo. Ali ni to čudovit način, da osrečiš svoje stranke? Brez njih namreč ne bi bilo posla. Stranke so razlog, zakaj organizacija obstaja. Če ponujamo prave izdelke/storitve po pravi ceni in pod pravimi pogoji in držimo svojo obljubo, bo stranka zadovoljna in vse bo ok?

stranka

Kaj pa, če bi za stranke poskrbeli tako, da ne bi bili samo zadovoljni, ampak bi bilo njihovo življenje zaradi naših izdelkov in storitev dejansko bolj preprosto, varno, zdravo, bogatejše, imelo bi več smisla, bolj bi se zabavali; skratka bilo bi boljše?

Gre za miselni premik iz racionalnega koncepta skrbi za zadovoljstvo strank do bolj čustveno obarvane skrbi za srečo strank.

Copy of Copy of Prični svoj dan…srečen

Srečni zaposleni prinašajo srečne stranke

O tem, kako pomembno je, da so zaposleni srečni, smo že pisali. Če si srečen, si tudi bolj učinkovit, hkrati pa tudi bolj uspešen pri delu.

Ljudje, ki smo srečni pri delu, imamo radi svoje delo, imamo radi ljudi, s katerimi delamo in za katere delamo, smo polni energije, smo motivirani, zaupamo sebi in drugim, radi naredimo “dodaten korak” pri svojem delu. Ker je srečnim zaposlenim bolj mar za druge in imamo nekako naravno željo, da osrečimo druge, tudi bolje poskrbimo za stranke.

Srečni zaposleni osrečujemo stranke, ker smo tudi sami resnično srečni.

Kako osrečiti stranke?

Zakaj je oglaševalska brošura za nekaj, kar se prodaja običajno lepo oblikovana, barvita, tiskana na bleščečem papirju, navodila za isti izdelek pa so pogosto črno bela in tiskana na cenenem tankem papirju? Zato, ker je osnovni cilj večine podjetij prodaja – plačan račun.

Pa poglejmo nekaj primerov. Pri podjetju WD 40 imajo že v filozofiji zapisano, da je njihov namen ustvarjati pozitivne trajne spomine na reševanje problemov v delavnicah, tovarnah in domovih širom sveta. Na svoji spletni strani pokažejo primere, kako so stranke uporabile njihove izdelke, da so rešile številne probleme.

Kako pa za stranke skrbijo pri Zappos-u, spletnemu prodajalcu obuval in oblačil z 1500 zaposlenimi iz Las Vegasa? Ko si stranka zaželi izdelek, ki ga nimajo na zalogi, jim le tega pomagajo najti pri konkurenci. Ker je to najboljše za stranko v tej dani situaciji. Res je, da lahko izgubijo en nakup, na dolgi rok pa se stranke spomnijo, kako so jim pomagali in se vrnejo k njim.

Ne samo, da stranki izboljšamo življenje, tudi mi smo srečni, ker smo naredili nekaj dobrega in ne nazadnje je dobro tudi za posel, saj se srečne stranke raje vračajo in nakupujejo pri nas, priporočijo te drugim, oprostijo napake, jih celo pozabijo, ostanejo pa z nami tudi, če nekdo ponudi konkurenčni izdelek po nižji ceni.

Vsaka interakcija, ki jo imamo s stranko, je priložnost, da se povežemo s to osebo in jo naredimo malo bolj srečno, tudi s preprostimi stvarmi kot je npr. kompliment, kratek klepet o skupnem interesu, šala, nasvet. Že to, da vidimo stranko, še posebej, da vidimo nekaj pozitivnega, lahko naredi razliko in polepša dan osebi v svetu, kjer se ljudje počutijo vse bolj izolirani in osamljeni. Tako kot velja pri Disneyju; tam nisi stranka, ampak si gost.

feedback-1977987

Srečen človek je uspešen človek

Marca bo spet mednarodni dan sreče in Združeni narodi bodo ponovno izdali poročilo o svetovni sreči (The World Happiness Report). Šesto po vrsti. Katera država bo tokrat na prvem mestu? Kje bo Slovenija? Na te odgovore bo treba  počakati še nekaj dni, do takrat pa si poglejmo, kaj so ugotovili lani.

Lani je bila na vrhu Norveška, ki se je pomaknila kar za tri mesta navzgor in na drugo mesto postavila Dansko, ki je na vrhu kraljevala tri leta. Norveški in Danski so sledile Islandija, Švica, Finska, Nizozemska, Kanada, Nova Zelandija, Avstralija in Švedska. ZDA so zasedle 14. mesto, Slovenija pa je bila 62. Najmanj srečna, na 155. mestu, je bila Srednjeafriška republika.

whr-slo.png

Povprečna ocena temelji na tehniki, imenovani Cantrilova lestev, in preprostemu vprašanju: »Zamisli si lestev, ki ima 10 stopnic; vrh lestve predstavlja najboljše možno življenje, dno pa najslabše možno življenje. Na kateri stopnici meniš, da se osebno nahajaš v tem trenutku?«

Najsrečnejšim državam so njihovi prebivalci na lestvici od 0 do 10 dodelili oceno nad 7,5 (Norveška 7,54, Danska 7,52 in Islandija 7,5). Medtem pa so najmanj srečne države dobile ocene pod 3 (Burundi 2,91 in Srednjeafriška republika 2,69). Slovenija ima povprečje 5,76.

Povprečna ocena predstavlja osnovni rezultat. Poročilo pa skuša analizirati in razložiti tudi, zakaj je ena država srečnejša od druge. Analiza temelji na šestih dejavnikih – realni bruto domači proizvod, pričakovana življenjska doba, svoboda pri sprejemanju življenjskih odločitev, velikodušnost, družbena podpora ter manjko korupcije v politiki in gospodarstvu.

Denar ne zagotavlja sreče.

To dokazuje primer ZDA, ki so doživele pozitiven gospodarski preobrat, povečanje dohodka in zmanjšanje brezposelnosti, vendar so Američani manj srečni kot prej. Kot pravi eden od urednikov poročila, je prevladujoča politična smer v ZDA usmerjena k povečani gospodarski rasti, z namenom, da obnovi ameriške sanje in srečo. Toda podatki kažejo, da je to napačen pristop.

»Srečne države so tiste, ki imajo primerno uravnoteženo prosperiteto in socialni kapital, kar pomeni visoko stopnjo zaupanja v družbo, nizko neenakopravnost ter zaupanje v vlado,« pravi Jeffrey Sachs, direktor Sustainable Development Solutions Network in posebni svetovalec generalnemu sekretarju ZN. “Zato je cilj poročila zagotoviti še eno orodje za vlade, podjetja in civilno družbo, da pomagajo svojim ljudem najti boljšo pot do dobrega počutja,” dodaja.

Letos je prvič luč sveta ugledalo poročilo o globalni srečni politiki (The Global Happiness Policy Report), ki na nek način dopolnjuje poročilo o sreči, ki ugotavlja katere države in zakaj so srečne. Novo poročilo pomaga zapolniti vrzel, kako pomagati državam pri zagotavljanju dobrega počutja njihovih državljanov s pomočjo znanosti sreče in uporabe politike na šestih področjih: zdravje, izobraževanje, zaposlovanje, osebna sreča, mesta in merjenje. Je izvleček idej in poskusov iz držav celega sveta ter ponuja priporočila in dokaze najboljših praks spodbujanja sreče in dobrega počutja med državljani. Predstavili so ga na nedavnem svetovnem vladnem vrhu v Dubaju.

P.S.

Ker te raziskovanje na spletu kar odpelje naprej, sem našla še nekaj “ocenjevanj”. Londonski raziskovalni inštitut Legatum Institute že desetletje objavlja indeks prosperite, ki je edino svetovno merilo bogastva in blaginje. Najbolj prosperitetne države so tiste, v katerih so prebivalci najbolj srečni, zadovoljni, premožni in zdravi. Ocenjujejo kar 104 spremenljivke, ki jih razdelijo na področja: kakovost gospodarstva, gospodarsko okolje, vlada, izobraževanje, zdravstvo, varnost, osebna svoboda, socialni kapital in naravno okolje.

Ob zadnjih meritvah je prvo mesto zasedla Nova Zelandija, ki je tako tudi  uradno najbolj prosperitetna država na svetu. Najboljše ji kaže na področju socialnega kapitala in ekonomske kakovosti, drugo mesto je zasedla v poslovnem okolju. Slovenija je skupno zasedla 21. mesto in je država z drugim najboljšim naravnim okoljem na svetu. Najslabše so pri nas ocenili poslovno okolje (56. mesto). Glede na leto poprej smo naredili največji napredek, kar za 4 mesta, prav na področju slednjega. Največji padec pa smo doživeli na področju varnosti.

prosperity index1

P.S. P.S.

Še ena raziskava na temo sreče, ki jo je ob koncu 2017 v 55-ih državah že 41. zapored izvedla raziskovalna organizacija WIN/Gallup. Najbolj srečna država je Fidji, sledi Kolumbija, na tretjem mestu so Filipini. Najmanj srečni so v Iranu, sledita Irak in Ukrajina.

Splošno gledano je svet manj srečen, ugotavljajo raziskovalci, saj je samo 59% sodelujočih dejalo, da so zelo srečni ali srečni. Leto poprej je bilo takšnih 68%. V Sloveniji je pri vprašanju ali bo 2018 boljše leto kot 2017 razmerje med optimisti in pesimisti v prid prvim, pri vprašanju glede gospodarske prosperitete pa veliko slabše, vendar še vedno optimistično. Veliko optimizma je tudi na področju osebne sreče.

In nauk različnih raziskav, ki vsaka po svoje išče zanimive podatke, ki so lahko v veliko pomoč vsem, ki ustvarjajo podlage za življenje ljudi? Najbolj pomembno je, kako se počuti posameznik – v osebnem življenju in na delu. Če bo srečen, bo to za seboj potegnilo veliko dobrega. Kot pravijo stari modreci – srečen človek je uspešen človek.

Komuniciranje, zaupanje in sreča – koktajl za uspeh?

Zaupanje osrečuje ljudi. Srečni ljudje pa se obnašajo drugače in njihovo obnašanje vpliva na družbeno strukturo in kulturo, vpliva na poslovanje podjetij in stanje v državi. Ljudje s seboj prinesejo svojo energijo, značilnosti, ki vplivajo na druge, se z njimi povezujejo in ustvarjajo nove trenutke. Zaupanje obstaja, ko verjameš v tisto najboljše v ljudeh. In jih ne obravnavaš, kot da bi ti hoteli škoditi.

dna-1889085Zaupanje mora biti zapisano v DNK podjetja

Aldous Huxley je nekoč rekel, da sreče ne dosežemo, če jo vedno iščemo in hitimo k njej; sreča je stranski produkt vseh naših aktivnosti, je potovanje in to, kar se nam zgodi in kar občutimo. Tudi gradnja zaupanja ne more biti izolirana dejavnost, biti mora del vsake odločitve in dejanja; tako vodij kot drugih zaposlenih.

Recimo, da si vodje ob tem, da spremljajo številke o rasti kapitala, o prodaji, o uspešnosti, postavijo tudi vprašanje, kako to vpliva na njihove zaposlene. Ali pa, da novosti predstavijo najprej zaposlenim, jim omogočijo komentarje in tako pridobijo najprej mnenje tistih, ki podjetje najbolje poznajo. Šele potem poiščejo pogled analitikov in novinarjev. Nike svojim zaposlenim omogoči, da prvi vidijo oglase, se seznanijo z aktivnostmi na področju družbene odgovornosti, spoznajo nove izdelke. Ali pa upoštevajo mnenje ekipe, katere del bo postal novi zaposleni. Ekipa pomaga že pri pripravi opisa delovnega mesta, preden pričnejo iskati, vključijo jih v intervjuje s kandidati in pri izbiri upoštevajo tako znanja in sposobnosti kandidata kot tudi  kompatibilnost z ekipo.

Takšna vključenost zaposlenih gradi trdno zaupanje, zaposleni pa občutijo tudi srečo. Ponosni so na svoje delo, odprto in odkrito komunicirajo ter prevzemajo vlogo varuha in ambasadorja podjetja, delajo tako, kot da bi bilo podjetje njihovo.

Pomanjkanje zaupanja pa spodbudi popolnoma nasprotna občutja. Ljudje se potegnejo vase, ne komunicirajo odprto, so polni zamer in delajo tako malo, kot se le da.

bridge-2892681Zaposleni v organizacijah z visokim zaupanjem so bolj produktivni, imajo več energije za delo, bolje sodelujejo med seboj, v podjetju ostanejo zaposleni dlje časa. So manj podvrženi stresu, so bolj zdravi in so bolj srečni v življenju. Vse to pa spodbudi uspešnejše delovanje.

V eni od globalnih raziskav, ki jo je 2016 izvedel PwC, so rezultati pokazali, da je bila več kot polovica direktorjev mnenja, da pomanjkanje zaupanja predstavlja grožnjo za rast podjetja. Večina jih ni naredila skoraj nič, da bi nivo zaupanja povečala, predvsem, ker niso vedeli, kako to sploh narediti.

Najboljši način je, da pričneš pri sebi in postaneš vreden zaupanja. Ponudi samo to, kar lahko narediš, bodi jasen glede tega, kaj ti je pomembno, odkrito govori o realnih zadevah, posebej o šibkostih in napakah ter da zaupaš drugim. Večina ljudi si želi biti dostojnih, dajmo jim priložnost.

Zaupanje je značilnost uspešnega življenja

In prične se kar doma. Nihče ne bi smel otroku obljubiti nekaj, česar ne misli narediti; naj bo dobro ali slabo. Občutek zavrnitve je za otroke lahko pretežak in pogosto vodi v obup ali jezo. Skozi čas pa se otrok nauči, da starševa beseda ni nekaj, na kar se lahko zanese in ji zaupa, ampak da se lahko tudi mimogrede spremeni. To pa lahko močno vpliva na odnos v prihodnosti.

Ko je zaupanje prisotno, se ljudje počutijo varno. Da lahko povedo, kaj mislijo, drugi pa se jim pri tem ne bodo posmehovali. Da lahko tvegajo in pri tem vedo, da je dejstvo, da vsi delamo napake, sprejemljivo. Da je to, kar povedo, zaupno in ne bo razširjeno v javnosti, če tega ne želijo.

Je torej zaupanje ključ do sreče? Po poročanju Svetovnega poročila o sreči (The World Happines Report) so nordijske dežele vsako leto med najbolj srečnimi državami sveta. Nedvomno k temu prispevajo dobra zdravstvena oskrba, enakopravnost, dober izobraževalni sistem, demokracija, varnost, nizka stopnja korupcije v gospodarstvu in politiki. Še ena sestavina njihove splošne sreče pa je seveda zaupanje. V eni od raziskav Prosperity Index so rezultati pokazali, da 74% Norvežanov, 64% Dancev, 60% Fincev in 56% Švedov verjame, da je ljudem možno zaupati.  Andreas Bergh, ekonomist na Lund University in član The Research Institute for Industrial Economics, pravi, da med ljudmi velja, da je večini možno zaupati in to se nanaša tudi na spoštovanje dogovorov in pogodb, na pošteno trgovanje, pošteno obnašanje in seveda na to, da je nekdo vreden zaupanja. Zaupanje se lahko opiše kot občutek varnosti, ki ga spremlja prepričanje, da je nekdo ali nekaj zanesljiv in pošten.

Zaupanje v podjetje olajša posle. Če si strani med seboj zaupajo, da je vsaka transakcija izpeljana tako, da koristi vsem, vse poteka bolj gladko. Ko je zaupanje skupna vrednota, veljajo načela sodelovanja, razumevanja in vedenja, da nihče ne bo spodkopal dejanj druge strani. Zaupanje tudi pozitivno vpliva na stranke. Ko obstaja zaupanje med zaposlenimi in vodji ter s strankami, bo posel cvetel.

Ljudje so pri delu srečnejši, če ga doživljajo kot poklic

V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je sreča, ali je res tako pomembna tudi tista pri delu, ali res vpliva na uspešnost in produktivnost, kako razširiti to razmišljanje,…sem naletela na knjigo z idealnim naslovom »Umetnost sreče pri delu«, priročnik za srečo v poklicu in karieri, kjer so zbrane misli njegove svetosti daljlame.

cofNaključje? Menda jih ni, vse pride k tebi, ker si to prikličeš ali povabiš ali pa Vesolje misli, da potrebuješ.

Razburjenje ob srečanju s knjigo je bilo veliko. Kot da držim v rokah odgovore na vsa moja vprašanja. Sedaj, ko sem knjigo prebrala, še vedno nimam vseh odgovorov, navdušenje nad temo pa ostaja in postaja vse bolj trdno ena od pomembnejših poti, po kateri bo Paleta znanj nadaljevala svoje potovanje.

In tudi ni naključje, da je Danska ena najbolj srečnih dežel na svetu, da imajo tam Inštitut za raziskovanje sreče , da nas je v zadnjem času osvojil danski način življenja Hygge in da od tam prihajajo tudi naši partnerji Woohoo inc., ki se z delovno srečo ukvarjajo že dobro desetletje.

Odpravljam se na delo, kjer bom spet videl prijatelje

V poglavju  pod zgovornim naslovom »Človeški dejavnik« dalajlama in avtor knjige dr. Howard C Cutler govorita o tem, da se je v večini raziskav, ki govorijo o zadovoljstvu oziroma nezadovoljstvu uslužbencev, kot prevladujoč pokazal  pomen medčloveškega ozračja v organizaciji. Le ta bi naj vplival tudi na človekovo splošno dobro počutje. Dalajlama meni, da bi moral biti glavni namen vseh človekovih dejavnosti – naj gre za delo ali katero drugo dejavnost – delovati v dobro ljudem. In kot pravi: »En sam človek lahko spremeni ozračje v delovnem okolju.« Pomembno je, da imaš pri svojem delu ljudi, s katerimi se odlično razumeš, jim lahko zaupaš, se z njimi zabavaš, si pomagate med seboj…to pa so že ključne lastnosti prijateljskega odnosa, ali ne? Ni naključje, da je korelacija med srečo na delu, zavzetostjo zaposlenih in številom prijateljev na delu precej visoka.

1002

Zanimivo mi je bilo tudi razmišljanje o medsebojni odvisnosti. Dalajlama pravi, da čim bolj bomo cenili dejstvo, da smo povezani z delom in na nek način sovisni, tem večja bo naša pripravljenost za skupno delo z drugimi ljudmi. »Človek si misli: Sam zaslužim svoj denar, sam se vzdržujem, kdo torej potrebuje druge? Zlasti ko je človek mlad in zdrav, pogosto misli: Vse zmorem sam, ni se mi treba ozirati na druge. Toda ne glede na vrsto dela, ki ga opravljamo, imamo veliko sodelavcev, ki po svoje prispevajo k delovanju podjetja, od katerega prejemamo plačilo. Brez njih podjetje preprosto ne bi obstajalo, mi pa ne bi mogli zaslužiti za preživetje – če niti ne omenjamo strank, dobaviteljev in drugih, ki omogočajo naš zaslužek »

Odnos do dela je najpomembnejši dejavnik

Na vprašanje, kateri dejavnik, po njegovem mnenju, najmočneje vpliva na občutek sreče pri delu, je dejal: »Ko govorimo o delu, je naš cilj – najpomembnejša stvar ali cilj – občutek izpolnjenosti, ki nam ga delo prinaša. Odnos do dela je najpomembnejši dejavnik. Poleg tega bi poudaril tudi samo zavedanje in razumevanje samega sebe. To so glavne stvari.«

Kot je razloženo v knjigi: »…na Zahodu ljudje na splošno doživljajo svoje delo na tri načine: nekateri vidijo v svojem delu zgolj način služenja denarja, motivira in zanima jih edinole plačilo. Drugi gledajo na delo kot kariero, predvsem so osredotočeni na razvoj kariere, napredovanje in doseganje višjih položajev na svojem področju. V tretji skupini so ljudje, ki doživljajo svoje delo kot poklic; to pomeni, da iz njihovega zornega kota s svojim delom prispevajo družbi, s tem pa je povezan občutek smisla. Torej ima pojem poklica predvsem opraviti s predstavo o višjem smislu človekovega dela, ki morda celo koristi družbi ali ljudem v širšem smislu. Ljudje doživljajo svoje delo na te tri načine. Približno ena tretjina ljudi vidi v delu službo, tretjina kariero in tretjina poklic. Raziskave so pokazale tudi, da so ljudje, ki doživljajo svoje delo kot poklic, na splošno zadovoljnejši in srečnejši pri delu kot tisti, ki ga doživljajo le kot kariero ali službo.« Kot ugotavljata avtor in dalajlama v pogovoru, so razlike bolj posledica duševnosti posameznika in njegovega stališča do dela kot narave samega dela.

Samo tebi lastne značilnosti veliko prispevajo k sreči

Poznavanje samega sebe in samozavedanje sta najpomembnejša, če želimo, da nam bo delo prinašalo več zadovoljstva. Martin Seligman, ki ga povzemajo v knjigi, pravi, da je pomembno odkriti svoje razlikovalne prednosti. To so posameznikove pozitivne lastnosti, edinstvena kombinacija vrlin, ki jih ima vsakdo med nami. Trdi, da človek lahko postane srečnejši pri delu, če spozna svoje razlikovalne prednosti in če jih z zavestnim prizadevanjem uporablja na delovnem mestu – vsak dan, če je mogoče.

Ko človek ve, česa je v resnici sposoben, pozna pa tudi lastne omejitve, nanj manj vplivajo mnenja drugih ljudi. Če ga nekdo kritizira in če je kritika upravičena, jo bo laže sprejel, hkrati pa bo izkoristil priložnost in spoznal nekaj novega o sebi. V primeru lažne obtožbe se bo manj močno odzval, saj bo globoko v sebi vedel, da je obtožba neresnična . In če posameznik samozavestno priznava svoje vrline, veščine in znanje, se mu ni treba prav dosti zanašati na pohvale drugih ljudi, da bi bil zadovoljen s svojim delom. Človek bo manj napet pri delu, zadovoljnejši, če zna natanko oceniti svoje poznavanje področja, svoje veščine in sposobnosti, če se prepriča, da je dovolj usposobljen.

Všeč mi je tudi dalajlamino razmišljanje, da je potrebno izzive, ki so vedno prisotni in se neizogibno srečujemo z njimi, spremeniti v priložnosti – za dosego večje sreče. »Ko se pojavijo izzivi, bi jih morali biti veseli, voljno bi jih morali sprejeti in v njih videti sredstvo za naš razvoj, za uspeh, da bomo nazadnje le okrepili svoj občutek blaginje in sreče.«

»Če morete, služite ljudem. Če tega ne morete, se vsaj vzdržite tega, da bi jim škodovali.« Če se lahko držimo tega na delovnem mestu, smo na dobri poti, da bomo našli srečo pri delu.

blog paleta