Gremo po hygge

Gremo po hygge

Ta mesec mineva s svetlobno hitrostjo. Ekipi Palete se ta junij res dogaja v vseh smislih. Veliko delamo, mnogo prvih pomembnih korakov z naročniki smo naredili, pripravili sva nekaj brezplačnih delavnic na temo delovne sreče, postavili spletno stran, se družili s tistimi, ki bi radi na bolje, pogrešali tiste, ki bi morali tja. Bolj se bliža konec meseca in približuje to »počitniško« poletno vzdušje, bolj čutim, da so baterije že malo prazne. Tako rahlo utrujena, a vseeno zelo ponosna in srečna, da nam je uspelo izpeljati veliko več od načrtovanega, se tudi jaz nežno in nemirno počasi poslavljam od tega pozitivno kaotičnega meseca. Tudi ta predpraznični podaljšan vikend mineva v pretežno delovnem vzdušju. Festival Lent bo počakal na naslednje leto, da me znova potegne. Ko uredim še zadnje podrobnosti za naročnike, se lahko spakiram in grem. Po srečo, po hygge. V eno najsrečnejših držav na svetu – Dansko.

In kaj bom tam počela? Preprosto povedano, grem si uresničit eno izmed mnogih želj, tiste nore sanje, ki jih je bilo vredno dolgo sanjati. Grem se učit od najboljših. Od tistih, zaradi katerih je delovna sreča doma tudi v Ikei in najboljšem »kafetarju« Nespressu. Grem se družiti s podobno mislečimi iz 15 držav sveta, ki v koncept delovne sreče verjamejo z enako strastjo kot me. S Petro (druga Paletka) se bova namreč udeležili ene najprestižnejših akademij za delovno srečo v svetovnem merilu, ki jo organizirajo naši partnerji Woohoo inc., pionirji in vodilnih strokovnjaki na področju delovne sreče, ki že 15 let ustvarjajo srečna podjetja širom sveta.

Kaj pričakujem? Za začetek, da bo Danska nogometna ekipa premagala Francijo in da bo veselje. Zelo veliko novega znanja in idej, kako soustvarjati delovno srečo in kakšen pameten predlog ali trik, kako to početi in spreminjati svet na boljše tam, kjer imajo »pristojni« težave že s samim ločevanjem zadovoljstva in zavzetosti pri delu (beri sreče). Tudi pri nas, žal. Veliko pozitivnih ljudi in srečne miselne naravnanosti. Na samo mesto sicer prvič v življenju nisem potovalno pripravljena, zato ga bom vzela, kot se mi bo ponudilo. Z morsko deklico vred in s slaščico iz najbolj hygge slaščičarne v Kopenhagnu.

Česa se veselim kot mali otrok? Vsega. Predvsem tistega, za kar nimam pojma, kaj bo. In da se vrnem domov. Z mednarodno veljavnim CHO (Chief Happiness Officer) certifikatom, ki mi bo pomagal soustvarjati delovno srečo in jo promovirati kot način življenja in strateško prioriteto na še bolj inovativne načine. In z veliko hygge energije, ki jo bom z veseljem delila naprej.

*Najino popotovanje in dogodivščine lahko v prihajajočem tednu spremljate tudi na našem FB in Instagram profilu.
**Hygge – čista sreča; danska filozofija in način uživanja življenja, zaradi katerega so Danci tudi med najsrečnejšimi na delovnem mestu.
»Hygge je prisotnost in izkušnja pripadnosti, pa tudi občutek topline, varnosti, umirjenosti in zaščitenosti. Hygge je občutek svojosti in skupnosti z ljudmi in kraji, ki nas sidra in krepi, opogumlja in tolaži. S hyggejem privabljamo zaupnost in povezanost. To je občutek vključenosti in pripadnosti trenutku in drug drugemu, občutek obilja in zadovoljstva. Pri hyggeju gre za biti, ne za imeti.«
(Meik Wiking v Hygge – umetnost življenja po dansko)

Maja Lončar
e-pošta: maja.loncar@paletaznanj.si
FB: Maja Lončar in Paleta znanj
Linkedin

Advertisements

Praznik dela vsak dan

Praznik dela vsak dan

Ravnokar so mimo prvomajski prazniki. Zame so minili v prijetnem in sproščenem vzdušju. V odmiku od »stresnega«. V noro dobrem stiku z meni ljubimi ljudmi, prijatelji, otroki, naravo, morjem…vse pospremljeno z odlično hrano in rujno kapljico terana. Regeneracija je bila uspešna. Rojeval se je smeh, iz njega so rasle ideje kot divji šparglji. Tudi delovne.

In potem se peljem nazaj v drugo resničnost. V običajno lep vsakdan. Pa poslušam in slišim, kako se ponovno ali še zmeraj lobira za ukinitev drugega prazničnega prvomajskega dne. V glavi mi odmevajo argumenti o tem, kako smo na slovenskem »negativno posebni« s tem dodatkom, koliko bi se dvignil BDP in konkurenčnost, če bi le tega dne delali, namesto počivali. Gospodarstvo baje vztrajno opozarja, da to pomeni dodatni strošek in nezaželeno prekinitev proizvodnega procesa. Tudi prav, čeprav se mi malo milo stori. Pravzaprav se mi ob tem »dodaten strošek« čips v grlu zatakne. A ne bi raje pogledali in se primerjali z uspešnimi, kjer so stopnje zadovoljstva in delovne sreče izjemno visoke in delali na tem? Danska, Norveška, Švedska, soseda Avstrija….6-urni delovniki, praznikov vsaj enako, vrhunska podpora usklajevanju družinskega in delovnega življenja, itd..

Po prebiranju člankov na to temo in preverjanju podatkov na spletu najdem številko, da je Statistični urad RS podal oceno, da bi en delovni dan v povprečju povečal BDP za 0,1 odstotka oziroma za okoli 35 milijonov evrov.  Po drugi strani pa že nekaj časa razpolagamo s podatkom, da v Sloveniji na leto izgubimo okoli 10 milijonov delovnih dni zaradi bolniških odsotnosti, ki so neposredno ali posredno povezane s stresom na delovnem mestu, ali v številki nekje 1,7 milijarde EUR letno. Preprosteje povedano in izračunano, ob predpostavki, da je trenutno v Sloveniji zaposlenih približno 800 tisoč ljudi (po podatkih SURS), nas drugi maj stane 44 EUR/zaposlenega na ta en dan, zanemarjanje delovnih pogojev in s tem delovne sreče pa skoraj 2x več dnevno in sicer 85 EUR/zaposlenega na vsak delovni dan. Na vsak delovni dan. Ni prav. To je resničen izziv, s katerim se dejansko splača ukvarjati. Vsem.

Ne vem sicer, koliko jih v resnici ustavi proizvodnjo za ta dan ali dva. Ne vem, če kdo to stori v soboto in nedeljo. Vem pa, da je zunaj zagotovo veliko ljudi, ki na te dni opravljajo svoje delo. Ker ga morejo ali ker preprosto radi delajo. Veliko nas je tudi takih, ki delamo, kar nas veseli in se nam zaradi praznikov »proizvodni procesi« v naših glavah ne ustavljajo. Tudi če držimo noge vznak in štejemo oblake. Vsi pa imamo pravico do počitka, delovne sreče in tega, da je vsak dan praznik dela. In nič prastarega, (post)socialističnega ni na tem. Je človeško, prav in prinaša dobiček.

In upam, da tisti, ki lobirajo in kalkulirajo, koliko se izgublja zaradi dneva »počitka«, znajo izračunati tudi, koliko se zaradi srečnih in zadovoljnih zaposlenih zasluži. Da razumejo, da zaslužen počitek in zaposleni niso nikoli strošek ampak tista investicija, ki ključno doprinese k odličnosti organizacije in doseganju poslovnih ciljev. Da prazniki vsake toliko pridejo tudi na vikend in takrat ne bodo mogli služiti za izgovor. Če temu ni tako, potem jim tudi ukinitev prazničnega 2. maja »gospodarstva« ne bo rešila.

Maja Lončar
e-pošta: maja.loncar@paletaznanj.si
FB: Maja Lončar in Paleta znanj
Linkedin

4 »šefi« angažiranosti zaposlenih

4 »šefi« angažiranosti zaposlenih

Pogosto se mi zgodi, da me kakšno dokazano dejstvo prav preseneti. Najpogosteje zato, ker poruši kak mit v mojem razmišljanju in vedenju. To mi je všeč. No, vsaj na koncu, ko mine faza presenečenja in premlevanja. Še bolj všeč pa mi je, če potrjuje tisto, kar mnogi želimo spodbujati pri delodajalcih in zaposlenih. Zavedanje, kdo ali kaj so v resnici »šefi« angažiranosti, motivacije in delovne sreče.

Denarna stimulacija kot taka (žal) še vedno velja za najpogosteje uporabljeno obliko nagrajevanja in motiviranja. Z njo pa dosežemo večinoma samo eno – popolno nasprotje. Znanstveno dokazano, velja kjerkoli na svetu. No, to me je presenetilo.

Torej, kaj so dejstva. Denarna nagrada kot motivator se obnese zgolj takrat, kadar je možno naš delovni cilj doseči izključno s preprostim delom »fizične narave« Na primer, kadar kot delodajalec želite, da škatla papirja stoji v kotu A in ne več v kotu B, boste delovno nalogo odredili in za izpolnjeno obljubili denarno nagrado tistemu, ki jo bo izvršil. Škatla bo takoj v kotu A. Vsakič, ko se bo pojavila v kotu B, jo bo »nagrajeni« postavil v kot A. Nič kompliciranega. Deluje.

Obljuba denarne nagrade ne deluje, če delovne naloge zahtevajo že samo kanček kognitivnih sposobnosti. Tukaj tovrstna ekonomska logika »več denarja za nagrado, boljši rezultat« popolnoma odpove. V prevodu, če bo taista škatla v kotu C, je skoraj zagotovo nihče ne bo premaknil v kot A samoiniciativno. Zakaj? Preprosto zato, ker ljudje so ljudje, ne orodja. Kadar morajo ljudje za opravljanje svojih delovnih nalog vložiti vanje del sebe, tega ne bodo storili za denar. Ne govorimo o tem, da svojega dela ne bodo opravili, govorimo o tem, kako dobro in kvalitetno ga bodo in kaj boste imeli od tega vi kot delodajalec. In ne govorimo o tem, da zaposlenih ne nagrajujte finančno. Dajte jih, seveda. Kadar je to zasluženo. Pogoje za to pa morate odgovorno so-ustvariti vsi ključni deležniki delovnega okolja, s tem da je odgovornost na zastavljanju trdnih temeljev vedno na strani delodajalca.  

Če seveda še niste, dajte zato najprej poskrbeti za 4 »šefe« angažiranosti in nedenarne motivacije:

  1. Primerno PLAČILO – plačajte svoje zaposlene dovolj, da plača ne bo »tema«. Primerno plačilo za pošteno delo je vrednota vsake spodobne organizacije in ne nagrada. Tako bodo zaposleni lahko bolj osredotočeni na delo.
  2. AVTONOMIJA – zaupajte svojim zaposlenim, da v večini primerov dobro vedo, kaj počnejo. Pogosto celo bolje od vas. Nujno sodelujte z njimi pri postavljanju ciljev! Verjemite pa, da jih znajo doseči tudi brez vašega nenehnega nadzora in vmešavanja v njihovo delo. Zato jih pustite, da se pri opravljanju delovnih nalog sami usmerjajo in iščejo rešitve za izzive. Stojte jim ob strani kot mentor ali »coach«.
  3. SPRETNOSTI – če jih želite res motivirati, spoznajte svojo ekipo in kaj jih veseli tudi izven delovnega prostora in časa. Zakaj? Zunaj vaše delovne cone vaši zaposleni živijo, se zabavajo in posedujejo enormno količino znanja in spretnosti, ki jih popolnoma brezplačno koristijo, razdajajo in z njimi ustvarjajo boljši svet. Zato jim pomagajte te njihove spretnosti in veselja razvijati. Če imate v ekipi navdušeno plesalko, ji za nagrado plačajte ali pomagajte, da bo lahko obiskala željen tečaj tanga. Zagotovo se bo splačalo tudi vam.
  4. NAMEN – definirajte, kaj je namen vašega obstoja, kaj je vaš znameniti »ZAKAJ?«. Dokler bo vaš smisel obstoja zgolj denar in dobiček, vas bodo pojedli za zajtrk. Ekipa in konkurenca. Pa še tista škatla bo, kljub dodatnemu plačilu, najverjetneje zmeraj v napačnem kotu.

S tem boste dvigovali zavedanje in stopnjo angažiranosti zaposlenih ter njihovo kreativnost in prispevali k večji delovni sreči. Ko boste tako ustvarjali dodano vrednost za svoje zaposlene, boste ustvarjali dodano vrednost tudi za vaše kupce in uporabnike. In ne pozabite –  tako, kot se v trgovini ne da kupiti pameti, se ne da kupiti motivacije in angažiranosti zaposlenih. Samo mačka v žaklju boste pa vedno dobili.

Maja Lončar
maja.loncar@paletaznanj.si

#delovnasreča #motivirani #organizacijskakultura #kulturaljudi #kulturauporabnika #upravljanjeznanja

Delovna sreča bodoče podjetnice

Za menoj sta dva pestra meseca, ki sta minila predvsem v znamenju pridobivanja novih znanj in pletenja pozitivnih ženskih vezi med udeleženkami programa Podjetnost je ženskega spola. Kljub temu, da sem svoje celo delovno življenje preživela v zasebnem sektorju, sem se v samem programu veliko naučila in pa dobila zelo dobrodošel drug pogled na nekatere stvari, ki so se mi še kako leto nazaj zdele samoumevne ali pa v moji razmišljujoči glavi sploh še niso dobile svojega vidnega mesta. No, zdaj ga imajo. In iskreno, res hvala lahko rečem ekipi, ki stoji v prvi vrsti ali v zakulisju tega programa. Prepričana sem, da bo v naslednjih generacijah samo še boljše. Ženske podjetnice pa vedno številčnejše, vidnejše in na pravi poti. Še skoraj v večje veselje pa mi je bilo druženje s krasnimi, pozitivnimi puncami, ki si želijo v svojem življenju na delovnem področju nekaj spremeniti, si utreti svojo pot. Pod svojimi pogoji, v skladu s svojo srčno vizijo in si tako ustvariti svojo delovno srečo.

V Paleti znanj se z besedno zvezo »delovna sreča« predstavimo, ko želimo poetično poudariti, kaj srčno radi počnemo. (So)Ustvarjamo jo. In čeprav sem ob omembi tega, v okviru zgoraj navedenega programa, prejela tudi opazko, da nismo v času socializma, je ne dam in trdim, da se jo da razumeti tudi čisto v kontra smeri. Kapitalistični. Ne samo da se jo da, celo morali bi jo razumeti kot nekaj, kar je osnova za ureditev, ki temelji na privatni lastnini. Predvsem v smislu, da je delovna sreča osnova za pozitiven odnos do denarja, dela in družbeno odgovorno podjetništvo. Za tisto dolgoročno vzdržno, ki bo odvzelo negativen prizvok trenutni družbeno gospodarski ureditvi. Mogoče sem malo sanjača, samo ljudje, ki so v svojem delovnem življenju srečni in zadovoljni, delajo bistveno bolje in sebi, ali organizacijam v katerih delujejo, dokazano generirajo višje donose na zaposlenega in tako plemenitijo premoženje vsake vrste. Če se spomnite iz enega mojih prejšnjih zapisov – delovna ne-sreča nas stane v Sloveniji 10 milijonov delovnih dni ali 1,7 milijarde EUR letno. Ne vem, kdaj bom ta podatek prebolela…

No, pa me je zanimalo tudi, kaj si o tem mislijo moje podjetniške sošolke jesenske generacije in sem jim postavila nekaj vprašanj. Da ne bo pomote. Ne gre za znanstveno raziskavo, samo želela sem z njimi poklepetati o tem na kaki kavici. Ker nam tega seveda čas in razdalja nista omogočala, sem jih »kavirala« z mini anketo. Da vidim, če podobno razmišljamo, kaj nam, bodočim podjetnicam, delovno srečo sploh predstavlja. Povabilu se jih je odzvalo 28, v besedi in številkah so povedale:

  • 82 % jih za besedno zvezo »delovna sreča« še ni slišalo, jo pa najpogosteje povezujejo s srečo, uspehom, veseljem in zadovoljstvom zaradi:

blog4

  • 70% jih je zadovoljnih z delom, ki ga opravljajo, in 64% srečnih na delovnem mestu, predvsem zaradi tega, ker končno počnejo to, kar so si zmeraj želele, in se pri tem počutijo svobodne, aktivne, izpolnjene in motivirane.
  • Nezadovoljna ali nesrečna manjšina je to predvsem zaradi slabih odnosov na delovnem mestu, pomanjkanja financ in ker jim še ni uspelo realizirati svoje lastne zaposlitve.
  • Najbolj razdeljene pa so bile pri definiranju odgovornosti za delovno srečo – namreč 54% jih meni, da so zanjo odgovorne same, 46% pa, da je to so-odgovorna naloga posameznika in njegove ekipe (nadrejeni, podrejeni).

Vesela sem bila, da smo si punce v razmišljanju o tem podobne in pozitivne. Da nas naprej žene tisti »drive« po boljšem in drugačnem življenju. Tako močno upam, da se bo čim več teh mojih krasnih sošolk podalo na to pot ustvarjanja lastne delovne sreče in da bodo na njej pogumno vztrajale. Prepričana sem, da bodo to lepe zgodbe, ki bodo ugledale luč sveta. Moja misija pa bo, da začnemo vse in vsi ta pojem čim pogosteje uporabljati in da dobi vidno mesto na zemljevidu naših življenj. Splača se. Ravno tako kot gledati se v ogledalo in si reči »Rada se imam!«.

Punce, hvala vam in vso srečo!

Maja Lončar
maja.loncar@paletaznanj.si

Sindrom »Samnareditis«

Sindrom »Samnareditis« najbrž vsi poznate. Pri določenih ljudeh in v določenih situacijah je danes kar precej pogost. Najbolj očiten znak, da za njim trpite, je prepogosto izdavljen stavek: »Pusti, bom sam.«, ki mu ne sledi pristen nasmeh. Na fizični ravni se manifestira predvsem v obliki oglatega kimanja in nenehnega dvigovanja roke v znak prostovoljnega javljanja za opravljanje premnogih nalog. Pogosto ga spremljajo še vsaj povišan ton glasu, rahla sitnoba, nervoza in težave s spanjem. Predvsem zato, ker vam najbrž tisti »bom sam« odzvanja v ušesih. Leva in desna polovica možganov pa z njim igrata ping-pong, pri čemer je vodilna roka itak tista, ki jo skozi dvigujete. In to vas najbrž tudi boli. Zraven vsega ostalega. Razumljivo.

Zakaj prihaja do pojava sindroma? Zelo preprosto. Najpogosteje zaradi napačnih prepričanj in pričakovanj do sebe in do okolice, s katero sobivate. Pri čemer je daleč najbolj napačno in neumno prepričanje, da ste vi tisti eni in edini, ki veste vse, in to vse tudi znate najbolje opraviti. Da samo vi sto dvajset odstotno zadevo obvladate in tako že po sistemu čiste logike morate ekskluzivno imeti kontrolo in pregled. Nad vsem in vsemi. Če še zmeraj ne veste, o čem govorim…na primer v domačem življenju žensk (tudi v mojem se je) se na primer izraža tako, da svojemu življenjskemu spremljevalcu ne pustite pospraviti posode v pomivalca ali še huje, da jo preuredite za njim, ko je ta že noter. Znano? Ker on po vaše pa res ne zna in ne zmore tako strateškega zlaganja. En tak primer v delovnem življenju bi lahko bil, da sami pošljete sto faksov na dan, ker vaša študentka, ki je tam za pomoč vam, ne najde plusa na tipkovnici. In vi ji ga seveda ne bi pokazali, ker je lažje, če se veselega pošiljanja lotite sami. Znano? In namesto da bi, medtem ko vaša druga polovica polni in starta pomivalca, ve prijazno gledale in prakticirale hvaležnost, pričakujete, da bo neizmerna hvaležnost izkazana vam. Predvsem zato, ker delate tudi namesto njih. In jim v bistvu dajete možnost, da se ne izkažejo in ne priznavate njihovega obstoječega razpona. Pa tudi možnosti ugotoviti, kje je njihova meja ne.  S tem jim omogočite več »prostega« časa, ki bi za nagrado po vašem moral pripadati vam. Seveda vam ne. Dan ima ja samo štiriindvajset ur. To se je dobro opomniti. In če vam je postalo malo vroče, naj vas ohladim. Za pojav sindroma ni odgovoren vaš šef, zaposleni, sodelavec, mama, oče, mož, otrok…ali kdorkoli drug, ki se v vaši neposredni čutni ali racionalni bližini nahaja. Za njegov nastanek ste odgovorni sami. Za njegovo odpravo pa tudi.

shutterstock_147480179.jpg

In kako lahko to storite? Načeloma brez večjega napora. Po izkušnjah ekipe Palete znanj je za začetek dovolj, če si priznate, da za tem sindromom trpite in si izberete, da ne boste več. Potem vsaj desetkrat globoko vdihnite in izdihnite, sprostite se in pričnite s treningom premikanja meje. Takoj začnite zaupati ljudem okoli vas, v njihove sposobnosti in znanje. Brskajte tako dolgo, dokler ne boste v njih in sebi odkrili tistega skritega znanja. Dovolite jim, da svoje izzive rešujejo in naloge opravljajo sami. Še več, prosite jih za pomoč, ideje in nasvete pri zmagovanju svojih. Nehajte tekmovati z njimi in s samim sabo. Pričnite sodelovati in skupaj poiščite tiste odtenke znanja, ki bodo vaše osebno ali delovno življenje vsak dan znova obarvali v prave tone. Tam, kjer ga vam ne manjka, ponudite svoje znanje in ga prenesite na čim širši krog ljudi. Ker z znanjem je tako kot s srečo. Z deljenjem se množi.

Če želite o »Samnareditisu«/temi izvedeti več, lahko Majo kontaktirate na maja.loncar@paletaznanj.si ali preko FB strani Paleta znanj.