Iz Kopenhagna s srečo, za srečo…

Iz Kopenhagna s srečo, za srečo…

Ko sva pred letom in pol pričeli razmišljati o delovni sreči kot o eni od ključnih usmeritev najinega podjetja, nisva točno vedeli, kam naju bo pot peljala. Vedeli, sva samo, da želiva, da delovna sreča postane strateška prioriteta vsakega posameznika ter vsake sodobne in odlične organizacije ter da postane običajen način življenja.

Potem nama je pot prekrižal Alexander Kjerulf in njegovo podjetje Woohoo Inc, ki je v 15 letih širjenja ideje o delovni sreči ustvaril mednarodno mrežo strokovnjakov. Le ta deluje v več kot 40 državah po svetu, na njihovih treningih, predavanjih, konferencah pa je sodelovalo že več kot 100.000 ljudi.

IMG_20180706_173839.jpg

Odločitev je padla – pridružili sva se Woohoo Inc. mreži in pravkar, po uspešno zaključeni akademiji za managerje sreče (Chief Happines Officer Academy), postali tudi njihov licencirani partner in prvi certificirani managerki sreče (CHO) v Sloveniji. Slovenija je šele pričela odkrivati koristi delovne sreče, do sedaj sva naleteli samo na Urško Stanovnik, ki v podjetju Optiweb skrbi za srečo zaposlenih, in na Saša Palčiča, ki ima podobno nalogo v podjetju Madwise. Verjetno pa je kar nekaj podjetij, ki se s srečo svojih zaposlenih ukvarjajo tako ali drugače, nekatera temu rečejo drugače, nekatera tega mogoče tega niti ne vedo.

Hygge, sreča in še kaj

IMG_20180706_173437.jpg

Naslednji korak je bila torej Akademija za managerje sreče, med 26. in 29. junijem, v Kopenhagnu. Nepozabna izkušnja; tako z vidika znanja, kot z vidika izkušenj in izgradnje mreže isto mislečih (oziroma isto čutečih) 29 navdušencev iz 15 držav (Češke, Čila, Danske, Francije, Indonezije, Italije, Nemčije, Nizozemske, Poljske, Slovenije, Srbije, Španije, Švice, Velike Britanije in Združenih arabskih emiratov).

Štirje intenzivni dnevi učenja, izmenjave izkušenj, pogovorov je pustilo neverjetne sledi v najinih življenjih in na najini poslovni poti. Še vreme nam je bilo v podporo; domačini so povedali, da je takšna vročina prej izjema kot pravilo. Mogoče so tudi zato bili vsi toliko bolj prijazni 🙂 Res je, ljudje izžarevajo zelo prijetno energijo, preprosti so in vsi govorijo neverjetno dobro angleščino. Tudi avtobusni šoferji.  S svojimi ljudmi, arhitekturo, energijo, vodo, parki, hrano in časom, ki teče malo drugače, je Kopenhagen sinonim za “hygge”.

Vse skupaj se je pričelo  s timbuildingom v enem najstarejših zabaviščnih parkov v Evropi, Tivoliju, ki leži kar sredi mesta. Prvič smo si segli v roke in se takoj ujeli; kako se ne bi, če pa nas druži tako poseben namen. Vendar to ni bil navaden timbuilding, bil je timbuilding z namenom, saj smo ob koncu dodeljenih nalog vnovčili točke, ki smo jih osvojili v različnih igrah, in jih porabili za to, da smo z igračkami osrečili naključno izbrane otroke.

8O7A2200

billede-26-juni-2018-20-33-53.jpg

Tudi večerja ni bila navadna večerja – veliko je bilo izmenjavanja izkušenj, menjavali smo sedeže, se fotografirali in gradili prijateljstvo za celo življenje.

2018-06-26-22-12-32.jpg

Naslednji dan je bil namenjen poznavanju teoretične podlage koncepta delovne sreče. Govorili smo o vplivu pozitivne psihologije, o raziskavah, ki potrjujejo, da je sreča ključni dejavnik uspešnih zaposlenih in podjetij, primerjali zadovoljstvo in delovno srečo, ugotavljali, kaj osrečuje ljudi na delovnem mestu, kakšna je vloga vodij, kako meriti delovno srečo ter spoznavali primere iz različnih držav in organizacij. Učenje smo sklenili s križarjenjem po kanalih.

billede-27-06-2018-11-17-06.jpg

8O7A2298

V četrtek smo, med drugim, obiskali najboljšega delodajalca na Danskem, farmacevtsko podjetje AbbVie, kjer so nam predstavili več kot deset let dolgo potovanje do številke 1 med delodajalci. Začeli so na 39. mestu in po tem, korak za korakom, strateško načrtovano, hodili po poti do srečnih zaposlenih. Kot mednarodno podjetje imajo skrb za odlično pozitivno srečno organizacijsko kulturo očitno zapisano v DNA, saj so najboljši delodajalec tudi na Norveškem, Irskem ter v Grčiji. Več o njih pripravljava za enega naslednjih blogov.

8O7A2373.jpg

Zadnji dan je bil tudi dan za izpit in podelitev certifikatov. Kot pravi Alexander Kjerulf, eden prvih in ključnih managerjev sreče na svetu, ima svet 25 novih managerjev sreče, pripravljenih, da naredijo svet bolj srečen pri delu. Res je, veliki entuziasti smo in prepričani sva, da bomo v svojih državah in v podjetjih ustvarili veliko srečnih trenutkov, s tem pa tudi prispevali k uspešnosti posameznikov in podjetij. Prihodnost pripada srečnim.

billede-29-06-2018-14-27-34.jpg

 

billede-29-06-2018-14-36-31.jpg

8o7a2441.jpg

Nekaj pomembnih ugotovitev

  • Delovna sreča je konkurenčna prednost na sodobnem trgu. Ljudje raje delajo tam, kjer skrbijo za svoje zaposlene in njihovo dobro počutje. In raje kupujejo pri srečnih prodajalcih.
  • Čeprav prihajamo iz različnih držav in kultur, se soočamo s podobnimi izzivi. Ljudje imamo svoje želje, potrebe in zahteve tako v Indoneziji, kot v Čilu, Sloveniji ali pa na Danskem.
  • Da je koncept delovne sreče zelo širok pojem; v sebi nosi komuniciranje, zaupanje, pomen dela oziroma poslanstvo, vizijo, vrednot, razlog, zakaj nekaj delamo, … in še kaj. Če sem se pogosto, ko sem v preteklosti pripravljala in izvajala aktivnosti internega komuniciranja v organizacijah, spraševala, kaj je vez med PR službo/internimi komunikatorji in službo za razvoj kadrov, sem sedaj dobila odgovor – manager sreče oziroma delovna sreča.
  • Biti srečen pri delu ne pomeni, da je življenje ena sama zabava, da si natakneš klovnovski nos ali vzameš piščalko v roke in plešeš po pisarni ter drugim težiš z vprašanji kot so Ali si srečen? Zakaj nisi srečen? Bodi srečen! Delovna sreča je resna zadeva, pomeni odlične rezultate in odnose, za to pa je se je potrebno potruditi.
  • Najpomembnejše pa je, da si manager sreče samega sebe. Vse se začne pri posamezniku, ki se odloči, ali bo srečen ali ne in ki naredi nekaj v tej smeri ali pa ne.

8o7a2219.jpg

In kot pravi Richard Branson, eden najbolj srečnih vodij na svetu:

“Poskrbite za svoje zaposlene in oni bodo poskrbeli za vaš posel.”

Veliko bova o najini izkušnji in nabranem znanju pisali v prihodnjih blogih;  o povezanih temah, o knjigah, o ljudeh, o dobrih praksah.

Če se ti zdi, da tvoje podjetje ali tvoja ekipa potrebuje boljšo izkušnjo zaposlenega, da bi se morali bolje počutiti pri delu, da bi bilo “fajn”, če bi si prižvižgali na delo, potem naju kontaktiraj. Dogovorimo se za predavanje v okviru vaših izobraževalnih aktivnosti, za delavnico ali trening delovne sreče oziroma vodenja s srečo, pripravimo program, da vašo organizacijsko kulturo nadgradimo v pozitivno in srečno, pa še veliko drugih možnosti se nam lahko porodi, ko se srečamo in pogovorimo.

P-ostanimo srečni 🙂

 

Advertisements

Kako za delovno srečo poskrbimo sami in to kar na 10 načinov?

Če smo v enem prejšnjih zapisov govorili o tem, kako lahko vodje skrbijo za delovno srečo, tokrat pišemo o o tem, da se delovna sreča najprej začne pri slehernem med nami. Z dejanji, ki jih narediva ti in jaz, tukaj in sedaj. Govorili bomo o stvareh, ki delujejo skoraj v vsakem podjetju, na vsakem delovnem mestu, o stvareh, ki spreminjajo, so preproste, zabavne, učinkovite in omogočajo hitre rezultate.

Osrečujemo druge

Eva je po dolgem dnevu zapuščala službo. Bila je ena od zadnjih in morala si je priznati, da ni preveč uživala v dnevu. Sodelavci so bili tako zatopljeni v svoje delo, da se niso brigali za druge. Pred odhodom je odšla še v kuhinjo, da opere lonček za kavo. Opazila je, da je ob umivalniku lonček sodelavke Sandre, ki ga je pozabila umiti. Zato je to naredila Eva in zraven dodala listek, na katerem je pisalo »Želim ti lep dan.«, narisala je še smeška in listek dala v lonček. Potem je odšla domov.

Naslednje jutro se je Sandra skozi pisarne sprehodila z velikim nasmehom na obrazu in spraševala, kdo ji je naredil tako čudovito stvar, ki ji je polepšala jutro. Ko je Eva povedala, da je bila ona, se ji je Sandra toplo zahvalila in še dolgo je nosila nasmeh na obrazu.  

blog 2005

Samo minutka je bila potrebna, da je Patricija sodelavko osrečila za cel dan. Preverjeno – najboljši način, da si srečen je, da osrečiš druge. Sreča je nalezljiva, zato več srečnih ljudi okoli tebe pomeni več sreče zate. Če osrečiš druge, je tudi veliko možnosti, da ti bodo to vrnili in te osrečili. Nekomu lahko prineseš kavo, mu na mizo nastaviš listek s prijaznim sporočilo, ponudiš svojo pomoč,… Preprosto je. Poskusi, dela čudeže.

Skrbimo za sestanke s pozitivnim začetkom

Nekoč so skupino ljudi prosili, da na sestanku razpravljajo o sporni temi in dosežejo konsenz. Eden od sodelujočih je bil najet igralec, drugi za to niso vedeli. Njegova naloga je bila, da se vedno oglasi prvi. V polovici poskusov je moral najprej reči nekaj pozitivnega, v drugi polovici nekaj kritičnega. V nadaljevanju pa je sodeloval v razpravi kot vsi ostali.

WWW_hands-2847508.jpg

Poskus je pokazal, da če je na sestanku bilo najprej izrečenega nekaj pozitivnega, se je razprava obrnila v bolj konstruktivno smer in bolj verjetno je bilo, da se doseže konsenz. Ko je bila uvodna trditev kritika, je razpoloženje postalo bolj sovražno, ljudje so bili bolj prepirljivi in konsenz je bil malo verjeten. Raziskovalci so zaključili, da ima začetek sestanka velik vpliv na potek le tega, na ton razprave in na to ali bo skupina dosegla konsenz ali ne.

Pišemo dnevnik delovne sreče

Ob koncu vsakega dneva, preden greš domov, zapiši pet stvari, ki so te ta dan osrečile pri delu. Pomembno je, da si vzameš nekaj minut in se spomniš, kaj je bilo dobro. Velike ali majhne stvari, samo da so polepšale dan. Dobra malica, dosežen rok, pogovor s prijaznim sodelavcem, … Če ne moreš našteti pet stvari, jih zapiši, koliko lahko. Pa tudi, če je samo ena. Mogoče pa je bil slab dan ali pa bo potrebno poiskati novo delo…

write-593333.jpg

Zakaj bi to počel? Recimo, da si skozi dan imel deset dobrih in eno slabo izkušnjo. Če greš domov in razmišljaš samo o slednji, si boš le to tudi zapomnil in dan bo ostal v spominu kot slab. Veliko ljudi ima namreč nagnjenost, da si bolj zapomni negativne kot pozitivne stvari. Zato je še posebej pomembno poskrbeti, da v spominu ostanejo dobre izkušnje.

Prednost damo dobrim stvarem

V nekem podjetju so ugotovili, da so postali glede vsega izjemno kritični. Nič čudnega, saj večina njihovega dela predstavlja odpravljanje in iskanje napak. Večina zaposlenih je bila inženirjev, naučenih, da razmišljajo o vsem, kar lahko gre narobe.

Problem je bil v tem, da so bili pogovori in sestanki neprijetni in včasih celo hudobni. Nihče se ni več skoraj z ničemer strinjal in ljudje so nenehno dlakocepili glede idej drugih.

WWW_approval-15914.jpg

Odločili so se za preprosto pravilo – najprej dobre stvari. Ko je nekdo podal predlog, se ni bilo potrebno strinjati. Najprej je bilo potrebno povedati, s čim se strinjaš in šele potem, s čim se ne. To je naredilo razprave bolj konstruktivne in zabavne. In ugotovili so, da so v 80 odstotkih na isti strani, razhajajo se samo v manjših podrobnostih.

Razmisli o tem pravilu. Najprej povej, s čim se strinjaš. Potem povej, s čim se ne strinjaš. Tudi, če to ne more obveljati kot pravilo v tvojem podjetju, lahko upoštevaš v svoji komunikaciji.

Pohvalimo

V podjetju Kjaer Group, ki prodaja avtomobile v državah v razvoju, so pred nekaj leti pričeli s posebnim običajem. Imajo velikega plišastega slončka, ki ga vsak zaposleni lahko podari drugemu. Seveda z razlago, zakaj si to zasluži. Nagrajenec dobi slončka za nekaj dni in ker je visok kakšnih 60cm, ga je težko spregledati, ko sedi na pisalni mizi. Sodelavci, ki hodijo mimo, ga takoj opazijo. »Hej, dobil si slončka, kaj si naredil?« To pomeni, da se dobre zgodbe in prakse širijo in velikokrat izmenjajo. Odličen, preprost in poceni način spodbujanja učenja ter delovne sreče.

elephant-428287.jpg

Pohvala je lahko najbolj učinkovita metoda, da osrečiš ljudi in kar je pri tem odlično je, da zanjo ne potrebuješ denarja in tudi ne veliko časa.

Dobra pohvala se nanaša se na konkretno stvar in ni samo pohvala zaradi pohvale, vedno je zraven tudi razlog. Pohvaliti je potrebno takoj, ko se razlog pojavi, biti pa mora prilagojena osebi, ki jo pohvališ, torej, biti mora osebna.

blog 2005 02

Nekatera podjetja prakticirajo filozofijo »Ujemi ljudi, ko delajo napake in jih hitro kaznuj«. Filozofija »Ujemi ljudi, ko delajo prave stvari in jih hitro pohvali« jih osreči bolj verjetno. To ne pomeni, da ne moreš kritizirati ljudi in jih popraviti, ko naredijo napako. V bistvu, če je to, da jih pohvališ, ko delajo dobro, del organizacijske kulture, so bolj odprti in naklonjeni kritiki.

Pomembno je, da ima tvoje delo smisel

Popotnik hodi po vroči prašni cesti in naleti na tri možakarje, ki sekajo kamenje. Prvi izgleda nesrečno, kot da si želi, da bi bil nekje drugje. Nič čudnega, vroče je, delo je težko in neprijetno. Popotnik ga vpraša, kaj dela in možakar mu odgovori, da seka kamenje.

Drugi mož izgleda še kar srečen. »Kaj delaš?« ga vpraša popotnik. »Sekam kamenje, da bi zaslužil za svojo družino.«

Tretji možakar deluje res srečno. Kamnom posveča popolno pozornost, pozorno in previdno jih seka na manjše delce. Ko se ustavi, da bi naredil požirek vode, ga popotnik vpraša, kaj dela. Ponosno pove, da gradi katedralo.

Stara klišejska zgodba, ki pa lepo povzame kakšne so naše možnosti:

  • delo zate nima nobenega smisla,
  • delo ima smisel, ker zaslužiš denar zase in za družino,
  • delo ima samo po sebi smisel, verjameš, da delaš nekaj velikega ali da izboljšuješ svet.

Smisel je pomemben za delovno srečo. Če veš, kako tvoje delo prispeva k uspehu podjetja, razvoju lokalne skupnosti ali boljšega sveta, si ponosen. In srečen.

Da odkriješ smisel svojega dela, se vprašaj:

  • koga osrečujem v podjetju?
  • Koga s svojim delom osrečujem izven podjetja?
  • Koga osrečuje podjetje in kako jaz prispevam k temu?

Reci dobro jutro in nasvidenje

Alexander Kjerulff iz Woohoo Inc. razlaga svojo izkušnjo: »Nekoč sem bil svetovalec podjetja, kjer so imeli nenavaden običaj. Vsi zaposleni so se za dobro jutro rokovali. Vsakič, ko si zjutraj naletel na sodelavca, si ga pozdravil ne samo z »dobro jutro«, ampak si se z njim tudi rokoval. Kot nekdo “od zunaj” sem se najprej počutil čudno, kmalu pa mi je postalo popolnoma naravno in včasih sem se tega celo veselil. Pozdravljanje ljudi ni bilo samo “zamomljan dobro jutro izza ekrana”, moral si vstati in podariti tej osebi svojo popolno pozornost. Bilo je zanimivo gledati, kako je tak pozdrav podiral ovire med ljudmi in vsak dan sproti vzpostavljal dobre odnose. Težje je namreč biti jezen na nekoga, ki si ga isto jutro pozdravil s krepkim stiskom roke.”

pexels-photo-573565.jpeg

Zato zjutraj, ko prideš na delo, naredi krog med sodelavci in pozdravi prav vsakega. Ko drugi pridejo za teboj, si vzemi trenutek in jih pozdravi s vso pozornostjo. Enako naredi tudi, ko odideš.

Še eno preprosto dejanje, ki poskrbi za spremembo v odnosih v podjetju. Ljudje se počutijo bolj povezani med seboj in skozi dan boljše komunicirajo.

Vsak dan se nauči kaj novega o sodelavcih

Kaj veš o sodelavcih? Ali veš, koliko otrok imajo? S čim se ukvarjajo v prostem času? Kje so bili nazadnje na dopustu? Bodi radoveden in izvedi vsaj eno novo dejstvo vsak dan.

Spoznaj svoje sodelavce. Odnosi med vami bodo boljši, pozitivni odnosi pa so eden najboljših dejavnikov delovne sreče.

blog 2105 03

 

Zmanjšaj svoje stroške

Ena največjih groženj delovni sreči je, da imaš v svojem življenju preveč stalnih stroškov. Ko si popolnoma odvisen od tega, da domov vsak mesec prineseš dohodek, si ranljiv. Če se delo izkažeza  neznosno, ne moreš preprosto oditi in biti tri mesece brez prihodkov, dokler ne najdeš kaj boljšega. To pomeni, da si ujet in slaba situacija, iz katere je izhod težji, je še bolj neprijetna.

Če zmanjšaš stroške na nivo, ko se zlahka odločiš, da nekaj časa ne boš delal ali pa se sprijazniš z nižjo plačo, si bolj svoboden in lažje bo (p)ostati srečen pri delu. To lahko pomeni manjše stanovanje, manj oblačil, drugačna potovanja, samo en avto,… – vprašaj se, ali je posedovanje teh stvari vredno, da si nesrečen pri delu, kjer preživiš velik del svojega življenja? Če je, se bo pač potrebno sprijazniti s tem, da ostaneš v službi, ki te ne osrečuje.

Upoštevaj dejstvo, da je del tebe tudi tvoje telo

pexels-photo-375878Kot pravi zdravnik Claus Hyldahk, strokovnjak za stres in bolezni, povezane z delom, je večina ljudi, ki misli, da trpijo za stresom, »samo« v slabi kondiciji. Zato se potijo, težko dihajo, njihovo srce razbija in počutijo se slabotne. Razlog ni stres, ampak slabo fizično stanje. Ni potrebno zmanjšati delovnega bremena, pač pa povečati svojo fizično obremenitev.

Pravi tudi, da je človeško telo narejeno za to, da se uporablja. Ljudje smo se razvili iz nomadov in prilagodili smo se nomadskemu načinu življenja, ki vključuje veliko hoje. Narejeni smo zato, da dnevno prehodimo 10 km. Tudi zato je sedenje res slabo za nas. Če prehodiš manj kot 10 km na dan, ima na naše zdravje podoben učinek,  kot če pokadiš eno škatlo cigaret na dan.

Dejstvo je, da vedno več dela temelji na znanju in se dogaja večinoma v glavah ljudi. Zato je uporaba telesa marsikje zminimalizirana  na prenašanje glave od sestanka do sestanka.

 

Si srečen?

»Želim si, da bi bila srečna.« Stavek, tipičen za udeleženke različnih lepotnih tekmovanj? Pobožna želja? Ali ultimativni cilj slehernega med nami? Kaj sploh pomeni biti srečen? In kako veš, kdaj si srečen? O tem zadnje čase precej razmišljam.

Zase lahko rečem, da sem srečna oseba. Zakaj? Ker imam ljubečo, prijazno družino, na katero se lahko zanesem, ker držimo skupaj in se soočamo z življenjem zrelo in odgovorno. Ker znam vsak dan poiskati majhne stvari, ki me dvignejo in sem zanje hvaležna. Ker vidim in čutim sonce skoraj vsak dan. Ker večinoma delam to, kar me veseli. In prav ta ideja se pospešeno razvija in raste. Biti srečen pri tem, kar delaš; biti srečen na delovnem mestu, v službi? Nujnost za vsakega.

Kaj je sreča?

Če pogledamo definicijo sreče, ki izhaja iz pozitivne psihologije pravi, da življenjska sreča temelji na tem, da:

  • živiš v dobrih odnosih,
  • da imaš dobre prijatelje ter
  • da opravljaš dobro in pomembno delo.

In da se seveda tega tudi zavedaš.

Kako že pravijo… da to, čemur namenjaš pozornost, preplavi tvoje življenje? Ne sicer dobesedno 🙂 Meni je med pisanjem tega bloga prišel na pot kratek webinar, ki sicer govori o tem, kako otroke naučiti sreče. Pa vendar, dr. sociologije Christine Carter je že na samem začetku razkrila, da je sreča naučeno obnašanje. Da je »mišica«, ki jo lahko »izpostavimo«, gradimo in treniramo. Kot marsikatero drugo. Zanimivo izhodišče. Naredim si torej načrt vaj ali pa 30-dnevni izziv, ki je zelo popularen pri treniranju mišic, pa bo. Ni tako preprosto, pomaga pa zelo. Že recimo to, da se vsak dan zahvališ za nekaj stvari, ki si jih doživel, prejel, videl, slišal… prispeva veliko k dobremu počutju in posledično tudi k sreči.SrečaIn pred nekaj dnevi sem naletela na razmišljanja dalajlame o sreči.

  • Pravi, da je cilj življenja sreča.
  • In da je sreča bolj odvisna od stanja našega duha, kot od zunanjih okoliščin oziroma dogodkov (vsaj takrat, ko so zadovoljene naše osnovne življenjske potrebe).
  • Pravi tudi, da je srečo mogoče doseči s sistematičnim urjenjem srca in uma, s spreminjanjem naših pogledov in naravnanosti.
  • In ne nazadnje pravi, da ključ do sreče držimo v svojih rokah.

To je to! Razumljivo zapisane misli velikega uma, ki jih je potrebno razširiti.

Srečni pri delu

woohoo4V Paleti znanj že nekaj časa razvijamo idejo o delovni sreči. Kako pomembno je, da smo srečni in zadovoljni pri tem, kar delamo. Ideja je rasla, testirali smo jo skozi različne treninge v podjetjih, pogovore z zaposlenimi in vodji v podjetjih, s samostojnimi podjetniki. In prejšnji mesec nama je na pot prišla še ena potrditev, da je to prava pot. Partnerstvo z vodilnim strokovnjakom na področju sreče pri delu, danskim Woohoo Inc. ter protagonistom delovne sreče Aleksandrom Kjerulfom.

Povprečen Američan recimo dela 47 ur na teden. To znese približno 2.350 ur na leto. Ampak ni toliko pomemben čas, kot so pomembni naše zdravje, naša sreča, naša življenja. Teh dobrih 2.000 ur lahko odločilno vpliva nanje – dobesedno ali na duhovnem nivoju.

Saj poznate tisto tipično vprašanje, ko nekoga srečaš ali pa, ko te opisujejo: ona, ki dela na banki; on, ki je učitelj; direktor, zdravnik; on, ki dela na bencinski črpalki; strojevodja, pilot; ona, ki dela v kadrovski v tistem velikem podjetju; blagajničarka…. Delo, ki ga opravljamo, nas opredeljuje in hočeš nočeš s seboj prinaša določene predsodke, predispozicije kdo smo in kakšni smo. Dejstvo pa je, da se mi pogosto sprijaznimo z delom (službo), ki ga pač dobimo, ker je bilo prosto delovno mesto, ker so nam zrihtali starši ali partner ali prijatelj, ker je to edina možnost za zaposlitev…številni omejujoči razlogi, ki nas potem zaznamujejo za celo življenje. »Ona je natakarica« in nihče ne ve, da je diplomirala iz npr. psihologije in da je bila njena diplomska naloga nagrajena za raziskovalne dosežke, ampak potem preprosto ni bilo službe, kjer bi jo sprejeli, mogoče pa je celo bila malo izbirčna in se ni odločila za karkoli na tem področju. Mogoče to sedaj obžaluje, ampak preživeti je potrebno, zato služi tako, da je natakarica. Je srečna? Mogoče je, če delo z ljudmi jemlje kot izziv za njeno strokovnost. Mogoče pa ni, ker ne vidi prihodnosti. Kaj bo naredila? Zbrala pogum, se odločila in aktivirala svojo mišico sreče? Ostala tam, kjer je? Čakala na čudež? Dobrodošli v realnem svetu.

Jaz sem imela možnost, da sem opravljala svoje sanjsko delo, kar nekaj let. Delala sem v podjetju, kjer je bilo zelo pomembno, da se imamo »fajn«. Bili smo srečni in nismo se pretirano ukvarjali z našimi nazivi, delali smo, kar nas je veselilo, zato smo bili res dobri in naše stranke so to čutile ter spoštovale. Potem pa sem se spremenila jaz, spremenilo se je delo, spremenile so se razmere v delovnem okolju, nismo se več imeli »fajn« in morala se je zgoditi transformacija. Sedaj spet delam to, kar me veseli in »fajn« je.

mde

Imeti rad svoje delo

Če se zbujaš v strahu pred ponedeljki, če si frustriran skozi delovni teden in se počutiš šibkega, nekoristnega in nemotiviranega, tudi zunaj delovnega okolja, je čas za spremembo. In ni potrebno, da takoj menjaš službo. Lahko si srečen tudi pri tem, kar delaš; obstaja veliko možnosti. Če najdeš smisel, če imaš dobre odnose, če so rezultati tvojega dela pomembni, opaženi, potem vztrajaj. Če ne, potem mogoče razmisli, da poiščeš nove možnosti.

Zakaj? Z delom ne zaključimo, ko se konča naš delovni čas. s seboj odnesemo težo neizpolnjenosti, nezadovoljstva, razočaranj, ki neugodno vplivajo na naše odnose, na zdravje in na srečo. Tisti, ki niso srečni pri delu, so bolj nagnjeni k višanju teže, k boleznim, nestabilnim odnosom in depresiji.

To, da imaš rad svoje delo, ni več luksuz, je nuja!

Mladi ne hodijo v službo, oni preprosto delajo

Zadnje čase veliko časa namenjam mladim in njihovi prihodnosti. Verjetno je to povezano z mojo življenjsko potjo, saj starejši sin z vstopom v srednjo šolo odpira novo življenjsko poglavje. In nič več ne bo tako preprosto, kot je bilo. Ne za nas, ne zanj.

Svet, v katerega mladi aktivno vstopajo kot sooblikovalci, nanje sploh ni pripravljen. Pripravljen pa ni niti na tiste, ki so v njem že aktivni. Pri tem imam v mislih t.i generacijo milenijcev, rojenih nekje v 90-ih letih prejšnjega stoletja, natančneje med 1980 in 2000.

student-849827

Nedavno je po spletu zaokrožil intervju s Simonom Sinekom, prav na temo te generacije. Njihove ključne oznake bi naj bile, da jih je težko voditi in organizirati,  da so narcisoidni, da so zainteresirani samo zase, da so leni, nefokusirani. In veliko tega je, kot pravi Sinek, posledica neprimernih strategij starševske ljubezni. Opazovali so starše, ki so delali dolge ure, ki jih delo, ni izpolnjevalo, mogoče so ga celo sovražili. Takšni starši v življenju svojih otrok niso puščali sledi.

Milenijci so zrasli ob besedah staršev, da so posebni, da lahko v življenju dobijo, kar hočejo. Dobre ocene so imeli ne zato, ker so si jih zaslužili, ampak zato, ker so se starši pritožili ali pa se učiteljem ni dalo ukvarjati s starši, ki se nenehno pritožujejo. In potem so njihova mlada življenja zapolnjevale še medalje za sodelovanje. Tiste, ki razvrednotijo prizadevanja vseh, ki se trudijo, da so dobri, ki trdo delajo, da so najboljši. Za povrhu pa tisti, ki dobijo medalje za sodelovanje, večinoma vedo, da si jih ne zaslužijo. Vedo, da je to le medvedja usluga in se pri tem ne počutijo samozavestne in nimajo dobre samopodobe. Kar bi uspešen otrok ali človek moral imeti.

Na mlade v podjetjih nis(m)o pripravljeni

In potem tako oblikovani otroci pridejo v službo, v realni svet. Zelo hitro ugotovijo, da niso nič posebnega. In da v življenju ne dobiš vsega, kar si želiš, in predvsem, da ne dobiš medalje, če samo sodeluješ. Njihova samopodoba se v trenutku zatrese ali celo poruši. Ko takšne otroke vržeš v brutalno korporativno okolje, ki mu je bolj mar za številke, kot za ljudi, in za kratkoročne učinke bolj kot za dolgoročen vpliv, jim to ne pomaga izgraditi zaupanja vase, sposobnosti sodelovanja. Ne pomaga jim najti ravnotežja v vzporednem digitalnem svetu, ki so si ga ustvarili, da jim je bilo lažje preživeti, da so lahko pobegnili med všečke, srečne fotografije, emojije.

entrepreneur-2275739

Ja, veliko je bilo napisanega in povedanega o njih, manj pa o tem kakšni s(m)o njihovi delodajalci, ki te generacije v bistvu ne poznamo, mogoče se nekaterim niti ne zdi vredno, da bi jo poznali. In ne zavedamo se, da prihajajo iz čisto drugega sveta, kjer so drugačne vrednote, včasih so celo besede, ki jih uporabljajo v vsakdanjem pogovoru nam neznane. Živijo v drugačnem svetu, pravila, po katerih bi morali delovati, ker po njih delujemo mi, so bila narejena v drugem času, za druge ljudi, pod drugimi pogoji. Šli so skozi drugačen proces socializacije, kot mi. Ti mladi vedo, da veliko znajo, zato je avtoriteto na osnovi znanja pri njih težko vzdrževati. Bolj pomembna je tista, ki jim nudi oporo, in s katero lahko zgradijo odnos zaupanja.

Ne hodijo v službo, sploh ne od 8 do 16h. In ni jim želja, da celo življenje preživijo v istem podjetju. Oni preprosto delajo; kjerkoli, to, kar jih veseli, zanima, so izbirčni – ne samo finančno, tudi to, da jim je »fajn« pri delu, je pomembno. »Fajn« pa pomeni, da razvijajo sebe, da se dobro razumejo s sodelavci, šefi, poslovnimi partnerji, in da ima njihovo delo smisel. Prav smisel je velik filter te generacije. Zato tudi tolikokrat zastavljeno vprašanje Zakaj? Mi smo se naučili linearnega razmišljanja, oni razmišljajo razpršeno (lahko bi rekli kot ženske J). So multi-funkcionalni, hkrati lahko počnejo več stvari. In prav zato toliko bolj potrebujejo spoštovanje, povezanost in možnosti učenja »mehkih« znanj kot recimo, kako se umiriti, kako biti čuječen, kako si v življenju ustvariti ravnotežje.

Trg delovne sile zavzemajo družabni kiborgi

O prihodnosti trga delovne sile sem pisala že pred nekaj časa v članku za Marketing magazin. Nove tehnologije kot so družabna omrežja so pripomogle k nastanku »nove človeške vrste«, ki ji lahko rečemo družabni kiborgi (social cyborgs). V tem času se je veliko otrok v industrijskih državah rodilo v domove z računalniki in to je generacija, ki nikoli ne bo vedela, da je bil svet narejen brez interneta; lahko bi jim rekli tudi digitalni domorodci. To so ljudje, ki so integrirali družabna omrežja in informacijske tehnologije v način vsakdanjega razmišljanja, učenja oz. nabiranja znanja, reševanja problemov. Razvili so edinstvene sposobnosti, da izkoristijo prednosti povezovanja ljudi in informacijskih sistemov. In ker je družabni kiborg v takšni meri vpleten v pridobivanje znanja, za njim tudi trdno stoji in le to predstavlja njegovo (edino) resnico, ki je pogosto drugačna od tiste »klasične«.

icon-1327505

Zanj je prav tako značilno, da goji visoko stopnjo zaupanja do svoje mreže, saj je kolaborativno učenje vzajemen proces. To so ljudje, ki ne poznajo sveta brez interneta, pametnih telefonov, spletnih igric ali MP3 predvajalnikov. So v nenehnem kontaktu s sebi podobnimi in popolnoma izkoriščajo prednosti ogromnega omrežja informacij in človeških virov. Lahko bi tudi rekli, da so to križanci med človekom in računalnikom, pripadajo pa družabno povezanemu čebelnjaku. Nenehno so povezani z informacijami, naokoli se sprehajajo z na stotinami gigabajtov zunanjega spomina, imajo dostop do na stotine aplikacij, ki jim pomagajo pri razmišljanju ter jim lajšajo življenje in so v nenehni komunikaciji z globalno mrežo (drugih) družabnih kiborgov. In prav oni predstavljajo delovno silo, ki zavzema trg.

Sliši se precej zapleteno in velikokrat bi bilo najlažje dvigniti roke, češ da se z njimi ne da nič narediti, pač so takšni kot so. V bistvu pa v sebi ti (vsi) mladi nosijo neizmeren neizkoriščen potencial. Zadnji čas je, da se temu prilagodimo. Mi, starejši, bolj izkušeni, modrejši, zakoreninjeni v tradicionalne cone udobja, ki jih je težko preseči, sploh na hitro. Mi, ki smo njihovi delodajalci, uporabniki storitev, partnerji pri poslih.

Življenje se prične na robu cone udobja

Današnje dopoldne sem preživela ob coachingu direktorja izjemno uspešnega malega podjetja, s katerim smo govorili o njegovem timu; kakšen je in kako ga lahko še izboljšajo. In kot eden ključnih izzivov se je pokazal, kako spraviti ljudi iz cone udobja, v kateri tako prijetno bivajo iz dneva v dan.

Na prvo žogo – težko. Ljudje ne maramo sprememb; niti pozitivnih, niti negativnih. Ljudje ne maramo spremembe rutine, ki nam (recimo) dobro služi. Ljudje ne maramo tveganj. Vsaj večina je takšna. Raziskave kažejo, da kar 98% ljudi ostaja v svoji coni udobja. Le 2% sledita svojim sanjam. Ti ljudje zaupajo vase, v svoje znanje, izkušnje, sposobnosti. So raziskovalci in preizkuševalci. Izbrali so srečo, pogumno premikajo meje, sprememba je pozitiven del življenja, iz življenja potegnejo največ, kar se da, živijo v obilju.

Sreča je, da tudi majhni koraki štejejo. Koristi širjenja cone udobja so enake – ali skočiš z obema nogama hkrati ali pa pričneš počasi, s prvim korakcem. Lahko se naučiš nov jezik ali pa igrati na nov instrument. Lahko spoznaš nove ljudi, ki te navdihujejo, postaneš prostovoljec ali pa se odpraviš na potovanje tja, kjer še nisi bil. Obisk takšnih krajev, še posebej, če so popolnoma drugačni od tvojega načina življenja, je eden najboljših načinov, da razširiš svojo perspektivo. Deset let v istem kampu, na istem mestu, ob istem času, z istimi ljudmi okoli sebe; zelo udobna cona, kajne? In tako poznan scenarij. Ko greš sam na dopust, v popolnoma novo okolje, med nove ljudi, z novimi navadami, bodo čutila delovala veliko bolj kot po navadi. Bolje boš vohal stvari, več boš videl in več slišal. Premagaš nepotreben strah pred »biti sam«, izboljšajo se tvoje komunikacijske sposobnosti. Še posebej, če greš tja, kjer ne poznajo tvojega jezika in bo potrebno uporabiti veliko več govorice telesa.

cona-udobja

Potrebuješ nekaj lažjega za začetek? Pojdi v službo po drugi poti, za malico preizkusi novo restavracijo, naroči si čaj z drugim okusom, kot po navadi, na Facebooku napiši sporočilo nekomu, s komer se že dolgo nisi pogovarjal,… Pojdi sam na kosilo ali na večerjo. Včasih širjenje cone udobja pomeni tudi to, da delaš na svoji neodvisnosti. Ljudje smo navajeni biti obkroženi z drugimi. Še posebej vodje v podjetjih in timih naj ne bi imeli mentalitete »sledim množici«, saj morajo razmišljati o načinih, kako razlikovati svoj posel od drugih. Naj te vsak dan pričaka nekaj novega. Tudi malenkosti štejejo, da se počutiš udobno ob spremembah in da si pogumen, ko korakaš iz cone. Se splača.

Ko stopiš iz cone udobja, postaneš bolj produktiven. Udobje namreč ubija produktivnost. Po liniji najmanjšega napora narediš ravno toliko, da zagotoviš nemoten status iz dneva v dan, ne oziraš se na morebitne priložnosti ali nevarnosti v okolju, niti si na nek način ne želiš, da bi imel več. Tako kot je, je čisto ok. Ni pa super. V podjetju, v timu, širitev cone udobja pomaga pri reševanju izzivov, pri izboljšanju komunikacije in pri zmanjšanju stresa. Pomaga, da postaneš boljši vodja in ti pomaga obvladati nova znanja.

Kako boš že danes razširil mejo svoje cone udobja?

Save

Zakaj vstaneš vsako jutro?

Današnje dopoldne sem preživela z ekipo zaposlenih v manjšem podjetju, ki zase pravi, da »smo podjetje, kjer smo ljudje, od katerih nihče vsega ne ve. Skupaj nas je skoraj dovolj, da rešimo vsak problem«. Skupaj smo preživeli zabavne in zanimive štiri ure, ko smo se pogovarjali, kako komunicirati v timu in kako graditi odnose, ki bodo osrečevali.

Ker smo v predhodnih raziskavah in analizah njihove organizacijske kulture ugotovili, da morajo več delati na svoji ustvarjalnosti, smo začeli kreativno, s prebujanjem možgančkov. comm

Potem nas je pot vodila od razmišljanja o tem, kaj sploh je komuniciranje, do tega kako komunicirati, da bodo navdušene vse strani. Ugotavljali smo, da je potrebno začeti pri sebi. Mi smo tisti, ki ustvarimo komunikacijo, jo oblikujemo po meri sogovornika in jo usmerjamo. Zato je potrebno, da najprej dobro poznamo sebe, da se razumemo in predvsem, da smo prijazni do sebe. Z mislimi ustvarjamo našo realnost; kakor bomo mislili o sebi, takšni bomo in pritegnili bomo življenje, ki bo ustrezalo takšni podobi.

Pogovarjali smo se tudi o tem, kako smo si različni, kako je potrebno upoštevati lastnosti naših osebnosti in graditi na naši različnosti. Če se dobro poznamo med seboj vemo, kako je potrebno do koga pristopiti in mu predstaviti naš predlog, da bo izveden v obojestransko korist, kako lahko skupaj zastavimo cilje in jih dosežemo – učinkovito in pravočasno. Dobro se spoznamo, ko se pogovarjamo; tudi o družini, hobijih, talentih, prebranih knjigah, ogledanih filmih.

Govorili smo o moči vprašanja “Zakaj?“. To je vprašanje, ki se mu pogosto kar nekako izognemo. Kaj, kdaj, kdo ali kako nam še nekako gredo iz ust. Zakaj pa nas prestraši? Zakaj? Ker nas pripelje do pravega bistva, ko ugotoviš ali delaš pravo stvar, ali pa bi jo bilo bolje opustiti in se mogoče premakniti iz cone udobja. In zakaj delaš tako, kot delaš. Še bolje; 5-krat se vprašaj zakaj. O tem govori tudi Simon Sinek v svojem navdihujočem TED predavanju o zlatem krogu (https://www.youtube.com/watch?v=IPYeCltXpxw). Ljudi je razdelil na tiste, ki vedo kaj počnejo, na tiste, ki vedo, kako naj to počnejo, in na tiste, ki vedo, zakaj to počnejo. Med slednjimi je tudi večina najboljših svetovnih voditeljev.

Vsi smo se strinjali, da se celotna komunikacija prične s preprostimi besedami kot so prosim, hvala, dober dan in na svidenje. Njihova moč je neizmerna in odpira skoraj vsa vrata. Če se jim pridruži še nasmeh, je zmaga zagotovljena. Naslednji korak je pohvala, najmočnejši motivator. Tista pohvala, ko se hkrati zahvališ, pohvališ za dobro opravljeno delo, ki ga definiraš (katero dejanje in zakaj).

Ko potegneš pod črto, komuniciranje povsod sledi enakim pravilom; med sodelavci, med prijatelji, v družini. Na temeljih spoštovanja, potrpežljivosti in razumevanja.

Pohvala: stane nas nič, dela pa čudeže!

Še danes, čeprav je od tega minilo že kar precej let, se dobro spominjam svoje prve predavateljske izkušnje, ki sem jo kot študentka PAI (Pedagoško andragoško izpiti) »dala skozi« na eni izmed mariborskih gimnazij. Izbrala sem razred, ki sem ga kot slušateljica že poznala in ki je zaradi svoje kritične narave, razgledanosti, znanja in komunikativnosti dijakov, naredil name zelo pozitiven vtis. Nastopiti pred takim razredom pa je seveda pomenilo, da se bo za prepričljiv nastop potrebno še bolj potruditi, kar je le še dodatno povečalo tako mojo tremo na eni kot motivacijo na drugi strani. Vsi vemo, da je prvi  vtis, ki ga naredimo na ljudi, najpomembnejši, zato sem »stavila« prav nanj. Namesto, da na dolgo in široko govorim o sebi, o svojih izkušnjah, znanju, sposobnostih in kaj vem o čem še, sem govorila o njih. O tem, kako vesela in ponosna sem, da sem lahko danes z njimi, saj so v času moje »opazovalne prakse« v okviru študija naredili name izjemen vtis.  Pohvalila sem tisto, kar pri ljudeh neizmerno cenim – njihovo znanje in prizadevanje, pripravljenost sodelovanja, kreativnost in komunikativnost … ter na tak način prebila led. To mi je vzelo le nekaj minut mojega nastopa, preostala pa skoraj dobra šolska ura v družbi sodelujočih in motiviranih dijakov.

Popolnoma enak motivacijski učinek pohvale je moč pričakovati tudi v poslovnem vidiku. Vsak od nas se je v življenju verjetno že vprašal: »Zakaj sploh delam«? Vprašanje, na katerega se nam je odgovor nekoč zdel popolnoma samoumeven – delam, se pri tem trudim in vlagam vso svojo energijo zato, da zaslužim dovolj, da sebi in svojim zagotovim super kvalitetno življenje. V današnjih časih vemo, da to žal več ne drži najbolj in da višina zaslužka ni odvisna le od tega, koliko smo pripravljeni delati in se pri delu angažirati. In če torej višina plače ni več tisti ključni motivator, kaj je potem tisto, kar nas k vlaganju svoje energije v delo, ki ga opravljamo, pravzaprav žene?

Številne raziskave kažejo na to, da je v očeh zaposlenih vrednotenje njihovega dela ter prepoznavanje vloženega truda in dosežkov zelo visoko pozicionirano. Denar od nekdaj je in bo tudi v prihodnje igral seveda pomembno vlogo, vendar naše želje in pričakovanja segajo veliko višje. To, kar ljudje potrebujemo za osebno rast in zadovoljstvo, so predvsem t.i. »človeški motivatorji«, ki lahko na naše počutje, poslovno angažiranost in celostni uspeh delujejo magično. In pohvala za dobro opravljeno delo ter osebno zavzetost in agažiranost vsekakor spada med najpomembnejše človeške motivatorje.  Pa naj bo podana s strani sodelavcev, šefov ali poslovnih partnerjev – vedno je dobrodošla in vedno pusti pri nas tisti dober občutek, da nam je nekaj uspelo narediti resnično dobro in da so to prepoznali tudi drugi. Hkrati je več kot koristna povratna informacija, da smo s tem, kar delamo in kako delamo, na pravi poti. Da je temu tako, mi vsakič znova potrdijo tudi zaposleni v podjetjih, s katerimi opravljam osebne intervjuje in razgovore na temo nematerialnih motivatorjev ter vplivu le-teh na njihovo osebno počutje in zavzetost pri delu. In prav zaradi navedenih dejstev ter lastnega delovanja po principu »dobro delo sodelavke se vedno nagradi s pohvalo:)«, smo dekleta v Paleti znanj v komunikacijski strategiji podjetij z zaposlenimi področju pohval in pozitivne vzpodbude namenile eno pomembnejših pozicij. shutterstock_53205820.jpg

S pozitivno pohvalo in motivacijo je dejansko potrebno pričeti že pri otrocih. Prepoznati njihova dobra dejanja, trud in prizadevanja ter to nagraditi z izrečeno pohvalo,  ima tako v otroštvu kot v adolescenci ter kasneje v dobi odraslosti neprecenljivo vrednost. Otroci rastejo in se razvijajo v zavedanju, da so nekaj naredili dobro in pravilno. Hkrati se naučijo prepoznavati razlike med dobrim in slabim ter potem, ko odrastejo, enak vzorec prenašajo tako na svoje otroke kot na ljudi okoli sebe: prijatelje, kolege, znance, sodelavce ipd. Najslabše, kar lahko naredimo je to, da nekoga »opazimo« samo takrat, ko je naredil kaj narobe, dobro delo pa vzamemo kot nekaj popolnoma samoumevnega. V mojih očeh eden bolj demotivacijskih pristopov, ki bi ga morali (v kolikor se ga poslužujete) čim prej opustiti. Tako kot konstruktivno kritiko v primeru slabega dela potrebujemo ljudje za svojo osebno rast in razvoj tudi pohvalo in vzpodbudo za tisto, kar smo opravili dobro in uspešno.

Ne skoparimo torej s pohvalami, vendar bodimo pri tem previdni. Pohvala je učinkovita le, če je iskrena in upravičena.  Le takrat bomo z njo dosegli to, kar je dejansko njen namen  – nagradili uspešnost in motivirali k še boljšim rezultatom.

Maja Petan