Komuniciranje, zaupanje in sreča – koktajl za uspeh?

Zaupanje osrečuje ljudi. Srečni ljudje pa se obnašajo drugače in njihovo obnašanje vpliva na družbeno strukturo in kulturo, vpliva na poslovanje podjetij in stanje v državi. Ljudje s seboj prinesejo svojo energijo, značilnosti, ki vplivajo na druge, se z njimi povezujejo in ustvarjajo nove trenutke. Zaupanje obstaja, ko verjameš v tisto najboljše v ljudeh. In jih ne obravnavaš, kot da bi ti hoteli škoditi.

dna-1889085Zaupanje mora biti zapisano v DNK podjetja

Aldous Huxley je nekoč rekel, da sreče ne dosežemo, če jo vedno iščemo in hitimo k njej; sreča je stranski produkt vseh naših aktivnosti, je potovanje in to, kar se nam zgodi in kar občutimo. Tudi gradnja zaupanja ne more biti izolirana dejavnost, biti mora del vsake odločitve in dejanja; tako vodij kot drugih zaposlenih.

Recimo, da si vodje ob tem, da spremljajo številke o rasti kapitala, o prodaji, o uspešnosti, postavijo tudi vprašanje, kako to vpliva na njihove zaposlene. Ali pa, da novosti predstavijo najprej zaposlenim, jim omogočijo komentarje in tako pridobijo najprej mnenje tistih, ki podjetje najbolje poznajo. Šele potem poiščejo pogled analitikov in novinarjev. Nike svojim zaposlenim omogoči, da prvi vidijo oglase, se seznanijo z aktivnostmi na področju družbene odgovornosti, spoznajo nove izdelke. Ali pa upoštevajo mnenje ekipe, katere del bo postal novi zaposleni. Ekipa pomaga že pri pripravi opisa delovnega mesta, preden pričnejo iskati, vključijo jih v intervjuje s kandidati in pri izbiri upoštevajo tako znanja in sposobnosti kandidata kot tudi  kompatibilnost z ekipo.

Takšna vključenost zaposlenih gradi trdno zaupanje, zaposleni pa občutijo tudi srečo. Ponosni so na svoje delo, odprto in odkrito komunicirajo ter prevzemajo vlogo varuha in ambasadorja podjetja, delajo tako, kot da bi bilo podjetje njihovo.

Pomanjkanje zaupanja pa spodbudi popolnoma nasprotna občutja. Ljudje se potegnejo vase, ne komunicirajo odprto, so polni zamer in delajo tako malo, kot se le da.

bridge-2892681Zaposleni v organizacijah z visokim zaupanjem so bolj produktivni, imajo več energije za delo, bolje sodelujejo med seboj, v podjetju ostanejo zaposleni dlje časa. So manj podvrženi stresu, so bolj zdravi in so bolj srečni v življenju. Vse to pa spodbudi uspešnejše delovanje.

V eni od globalnih raziskav, ki jo je 2016 izvedel PwC, so rezultati pokazali, da je bila več kot polovica direktorjev mnenja, da pomanjkanje zaupanja predstavlja grožnjo za rast podjetja. Večina jih ni naredila skoraj nič, da bi nivo zaupanja povečala, predvsem, ker niso vedeli, kako to sploh narediti.

Najboljši način je, da pričneš pri sebi in postaneš vreden zaupanja. Ponudi samo to, kar lahko narediš, bodi jasen glede tega, kaj ti je pomembno, odkrito govori o realnih zadevah, posebej o šibkostih in napakah ter da zaupaš drugim. Večina ljudi si želi biti dostojnih, dajmo jim priložnost.

Zaupanje je značilnost uspešnega življenja

In prične se kar doma. Nihče ne bi smel otroku obljubiti nekaj, česar ne misli narediti; naj bo dobro ali slabo. Občutek zavrnitve je za otroke lahko pretežak in pogosto vodi v obup ali jezo. Skozi čas pa se otrok nauči, da starševa beseda ni nekaj, na kar se lahko zanese in ji zaupa, ampak da se lahko tudi mimogrede spremeni. To pa lahko močno vpliva na odnos v prihodnosti.

Ko je zaupanje prisotno, se ljudje počutijo varno. Da lahko povedo, kaj mislijo, drugi pa se jim pri tem ne bodo posmehovali. Da lahko tvegajo in pri tem vedo, da je dejstvo, da vsi delamo napake, sprejemljivo. Da je to, kar povedo, zaupno in ne bo razširjeno v javnosti, če tega ne želijo.

Je torej zaupanje ključ do sreče? Po poročanju Svetovnega poročila o sreči (The World Happines Report) so nordijske dežele vsako leto med najbolj srečnimi državami sveta. Nedvomno k temu prispevajo dobra zdravstvena oskrba, enakopravnost, dober izobraževalni sistem, demokracija, varnost, nizka stopnja korupcije v gospodarstvu in politiki. Še ena sestavina njihove splošne sreče pa je seveda zaupanje. V eni od raziskav Prosperity Index so rezultati pokazali, da 74% Norvežanov, 64% Dancev, 60% Fincev in 56% Švedov verjame, da je ljudem možno zaupati.  Andreas Bergh, ekonomist na Lund University in član The Research Institute for Industrial Economics, pravi, da med ljudmi velja, da je večini možno zaupati in to se nanaša tudi na spoštovanje dogovorov in pogodb, na pošteno trgovanje, pošteno obnašanje in seveda na to, da je nekdo vreden zaupanja. Zaupanje se lahko opiše kot občutek varnosti, ki ga spremlja prepričanje, da je nekdo ali nekaj zanesljiv in pošten.

Zaupanje v podjetje olajša posle. Če si strani med seboj zaupajo, da je vsaka transakcija izpeljana tako, da koristi vsem, vse poteka bolj gladko. Ko je zaupanje skupna vrednota, veljajo načela sodelovanja, razumevanja in vedenja, da nihče ne bo spodkopal dejanj druge strani. Zaupanje tudi pozitivno vpliva na stranke. Ko obstaja zaupanje med zaposlenimi in vodji ter s strankami, bo posel cvetel.

Advertisements

Sindrom Miki Miške

V današnjem hitrem svetu, ki se dogaja na tehnologijah in se napaja s stresom, je komuniciranje še bolj pomembno kot kdajkoli prej. Govorim o tistem »pravem« komuniciranju, ki objame duha in telo, ko sogovorniku podariš svoj čas in mu prisluhneš 100-odstotno. Ima veliko »zdravilnih« učinkov; izboljša odnose, rešuje probleme, zagotavlja razumevanje, umirja spore in veča natančnost. Pri poslu je razlog za manj napak in za manj porabljenega časa. Doma pripomore k temu, da so otroci bolj iznajdljivi, da se zanesejo nase in da znajo reševati svoje probleme. Poslušanje gradi prijateljstva in kariere. Prihrani denar in ohrani zakone.

Zase menim, da sem precej dober poslušalec; vsaj trudim se. Včasih se zalotim, da med poslušanjem že iščem rešitve ali pa da si v mislih (ali celo na papirju) sestavljam kaj bom rekla, da bom čim bolj pametno zvenela. Včasih se mi tudi »zalušta«, da bi povedala svojo zgodbo in preusmerila pozornost nase. Ampak tako je; če ostanem zvesta dobremu poslušanju, se po navadi obrestuje, drugače pa je sogovornikovo in moje zadovoljstvo bolj kratkega roka.

Vem, da me to, da ljudje skačejo drugim v besedo precej moti. Vem, da smo ljudje različni; eni so rumene osebnosti (ti, se mi zdi, najraje skačejo in prekinjajo pogovore, ker imajo toliko stvari v glavi in bi radi, da tudi drugi izvedo vse to), rdeči želijo čim prej povedati svoje rešitve, da bo zadeva rešena, oni pa bodo lahko šli novi nalogi naproti, tisti, ki pa smo bolj modre in zelene narave, pa nam ne »paše«, če kdo neprestano moti naš proces komunikacije in razmišljanja.

Poslušati pomeni razumeti, čutiti, sprejemati.

aktivno poslušanje

Če želiš biti učinkovit poslušalec, glej sogovornika in vzdržuj očesni kontakt. Govoriti z nekom, ki med tem z zanimanjem opazuje dogajanje okoli sebe, pogleduje na računalniški ekran ali strmi skozi okno je, kot da bi poskušal zadeti premikajočo se tarčo. Koliko njegove pozornosti imaš? 50 odstotkov? 5? Svojemu otroku bi lahko recimo »zapovedal«: »Glej me, če se pogovarjam s teboj«, partnerju, prijatelju ali sodelavcu pa težje. V večini zahodnih kultur je očesni kontakt osnovna sestavina učinkovitega komuniciranja. Ko se pogovarjamo, se gledamo v oči.

Bodi pozoren, in da – lahko si pri tem tudi sproščen. Ko si vzpostavil očesni kontakt, se sprosti. V sogovornika ni potrebno strmeti ves čas. Najbolj pomembno je, da si pozoren. Pazi, da te ne odnesejo lastne misli, občutja, predsodki, ali pa da ne posvetiš preveč pozornosti morebitnemu sogovornikovemu naglasu ali načinu govorjenja.

Bodi odprt. Poslušaj, ne da bi presojal sogovorca ali v mislih kritiziral to, kar govori. Takoj, ko si privoščiš obsojanje, si ogrozil učinkovitost svojega poslušanja. Poslušaj brez zaključkov. Zapomni si, da sogovorec predstavlja misli in občutje, ki jih ima v glavi in jih mora nekako ubesediti. Ne veš kakšne so, zato je edini način, da jih spoznaš – poslušanje.

Ne skači mu v besedo. Zgodi se, da če prehitro razmišljaš in se ne moreš osredotočiti na učinkovito poslušanje, poskušaš z motenjem – zaključevanjem stavkov in polaganjem besed v usta sogovornika – pospešiti njegove misli. Zate ni več pomembno, kam so namenjene njegove misli, ti si se prepustil toku svojih. Zato ne biti presenečen, če te bo sogovornik vprašal ali želiš nadaljevati ta pogovor sam s seboj ali želiš slišati kaj ima za povedati.

Prisluhni besedam in si poskusi naslikati, kaj pravi sogovornik. Dovoli svojim mislim, da ustvarijo mentalni model komuniciranih informacij. Možgani bodo naredili vse potrebno, če boš ostal osredotočen, s čuti na preži. Če je potrebno poslušati dlje časa, se koncentriraj in si zapomni ključne besede in fraze. Ko poslušaš, ne zapravljaj časa za načrtovanje tega, kaj boš rekel. Ne moreš vaditi in poslušati hkrati. Misli samo na to, kar ti govori sogovornik in se osredotoči na povedano, tudi če te dolgočasi. Če se tvoje misli podajo na potep, jih pripelji nazaj in se zberi.

Ne prekinjaj in ne vsiljuj svojih rešitev. Že otroke učimo, da ni vljudno, če prekinjajo pogovor. Pri odraslih se to sporočilo izgubi v množici ostalih. Mogoče tudi zaradi številnih pogovornih oddaj in resničnostnih šovov, kjer se spodbuja glasna, agresivna komunikacija. Prekinjanje pošilja sogovorniku sporočila, kot so »jaz sem pomembnejši od tebe«, »kar imam jaz za povedati, je bolj zanimivo in pomembno«, »v resnici me ne zanima, kaj govoriš«, »nimam časa za tvoje mnenje«, »to ni pogovor, to je tekmovanje in jaz bom zmagal«. Vsi razmišljamo in govorimo v različnih prestavah. Če si hiter mislec in spreten govorec, je na tebi, da prilagodiš svojo hitrost počasnejšim, bolj premišljenim komunikatorjem oziroma tistim, ki imajo težave s tem, da se izrazijo. Ko poslušaš nekoga, ki govori o problemu, se vzdrži, da ne predlagaš rešitev. Večina nas ne želi sogovornikovega nasveta. Če si ga, potem to tudi jasno povemo. Večina nas želi sama najti svoje rešitve. Sogovornika potrebujemo, da nas posluša in pomaga, da sami rešimo zadeve. In če se ti že zdi, da si našel briljantno rešitev, prosi sogovornika za dovoljenje, da mu jo poveš; recimo: »Bi želel slišati moje ideje?«.

Sprašuj zato, da zagotoviš razumevanje. Naša vprašanja vodijo ljudi v smer, ki včasih nimajo nič opraviti s smerjo, v katero so oni želeli peljati pogovor. Ko opaziš, da je tvoje vprašanje sogovornika oddaljilo od osrednje teme, poskrbi, da vrneš pogovor nazaj na začrtano pot.

Poskusi začutiti to, kar čuti sogovornik. Empatija je srce in duša dobrega poslušanja. Če se počutiš žalostnega, ko je oseba, s katero se pogovarjaš, žalostna, če se počutiš veselo, ko je sogovornik vesel, če te je strah, ko opisuje svoje strahove in ta čustva pokažeš z izrazi na obrazu in z besedami, si že skoraj mojster učinkovitega poslušanja. Da bi občutil empatijo, se moraš postaviti na mesto sogovornika in si dovoliti, da čutiš, kako je biti on v tem danem trenutku. To ni lahko. Zahteva energijo in koncentracijo. Je pa velika prednost.

Sogovornika redno zalagaj s povratnimi informacijami. Pokaži, da razumeš od kod prihaja tako, da odsevaš njegova čustva: »To pa te je moralo zelo razveseliti.« ali pa: »To pa te je verjetno močno razočaralo.« Lahko tudi samo prikimaš in pokažeš razumevanje s primernim izrazom na obrazu, tudi občasen »hmmm« in »aha« imata v pravem trenutku dober učinek. Tako sogovorniku pokažeš, da ga poslušaš, slediš njegovemu toku misli in se ne izgubljaš v svojih razmišljanjih.

Bodi pozoren na to, kar ni izrečeno – na neverbalne namige. Večina neposredne komunikacije je bolj ali manj neverbalna. Velik delež informacij izvemo drug o drugem, brez da bi izrekli besedo. Tudi v telefonskem razgovoru lahko izveš veliko o osebi na drugi strani; ne samo iz njenih sporočil, ampak tudi iz tona in ritma njenega glasu. Pri komuniciranju iz oči v oči pa lahko zelo hitro začutiš navdušenje, dolgčas, živčnost; to nam recimo pokaže izraz okoli oči in na ustih ter kako oseba drži ramena. To so namigi, ki jih ni za zanemariti. Ko poslušaš, si zapomni, da besede prenašajo samo delček sporočila. Ne učimo se iz govorjenja, učimo se iz poslušanja.

poslušanje.png

Zakaj sindrom Miki Miške? Zanjo sta značilni dve veliki ušesi in ena majhna usta. Zelo podobno kot pri nas, ljudeh 🙂